sreda, 04. maj 2011

knjiga za maj

Ta mesec objavljam samo eno knjigo, saj sta mi dve knjigi na mesec prevelik zalogaj. Pa zdaj je pomlad že tu in bomo najbrž vsi malček več zunaj na vrtovih, njivah, kolesih, hribih, skratka zunaj na sončku.


Za mesec maj sem izbrala







To knjigo mi je že decembra predlagala moja prijateljica in sočlanica Art of living-a. Knjiga je zelo iskana, zato sem morala malček počakati nanjo. Zdaj pa jo imam. Mnogi ste jo najbrž že prebrali. Menda ni lepše knjige. Vam povem, ko jo preberem. Do takrat pa nekaj o knjigi najdeno v velikem svetu spleta.

Imenovali so jo dvoje src je izjemno zanimiva leposlovna pripoved o duhovni odiseji Američanke v Avstraliji. Zgodba o pogumni ženski, ki je potovala z avstralskimi domorodci in spoznala čudovite skrivnosti in modrost zelo starega plemena: kako navezati stik z naravo in kako zaupati in verovati svojemu notranjemu vedenju in vodstvu.

Še tale opis knjige sem našla na spletu:
Imenovali so jo dvoje src predaja enkratno, pravočasno in pomembno sporočilo vsemu človeštvu: če se bomo naučili spoštovati vsa živa bitja in živeli v sozvočju z Zemljo, lahko rešimo svet pred uničenjem.


Knjigo sem napisala po resničnih dogodkih in navdihnila mi jo je resnična izkušnja. Videli boste, da nisem imela beležnice pri roki. Predelala sem jo v roman, da bi zavarovala majhno pleme avstralskih aboridžinov pred vmešavanjem zakona. Izpustila sem podrobnosti in tako počastila prijatelje, ki ne želijo biti prepoznani, pa tudi zato, da ne bi razkrila skrivnega mesta našega svetega kraja.
Prihranila sem vam tudi izlet v knjižnico, saj sem zajela pomembne zgodovinske podatke. Lahko vam prihranim tudi izlet v Avstralijo. Današnji položaj avstralskih aboridžinov lahko vidimo v vsakem evropskem mestu, kjer temnopolti ljudje živijo v getih in jih je več kot polovica brezposelnih. Zaposleni opravljajo težaška dela; njihova kultura je pozabljena.
Vse to se je zgodilo tudi z ameriškimi domorodci, ki so jih ogradili v rezervate in celim rodovom prepovedali opravljati svete obrede. Ne morem pa vam prihraniti sporočila mutantom ...
Ne govorim v prid avstralskih domorodcev. Govorim le za maloštevilen narod, ki ga imenujem Ljudstvo divjine ali Starodavni.
Vsi imamo v sebi divjino, v kateri doživljamo izkušnje, ki nam pomagajo rasti; po naključju so se moje resnično dogodile v avstralski divjini. In storila sem, kar bi gotovo storil tudi ti.
Ko boš listal po knjigi, naj se ljudje v njej dotaknejo tvojega srca. Moje besede so angleške, a njihova resnica je nebesedna.
Predlagam ti, da okusiš sporočilo, sprejmeš, kar je v njem dobrega zate, in izpljuneš preostalo; navsezadnje je to univerzalni zakon.
V duhu izročila puščavskih ljudi sem prevzela še eno ime, ki odseva nov dar.
Lep pozdrav,
Potujoči jezik








***
In saj veste
Kot vselej in vsakič in od vsakogar
bom tudi tokrat vesela vaših komentarjev.


6 komentarjev:

Tanja E. pravi ...

Krasno knjigo si izbrala. Prebrala sem jo že leta nazaj, a mi ob spominu nanjo enako zaigra srce. Morda bi bil čas, da jo ponovno vzamem v roke.
Ko preberem kakšno tako meni res dobro knjigo, imam občutek, da je najboljša sploh. Potem pa spet pride nov val življenja, nova spoznanja, nove knjige. In spet se dopolni ta moj seznam "The best of ever..."
Le kdaj bomo toliko dozoreli, da bodo tudi tovrstne knjige lahko uvrščene na sezname v šolskih sistemih. Jaz sem ZA.
Uživaj ob branju, lepo te pozdravljam:)

moi pravi ...

Se strinjam, zelo lepa knjiga, napisana po resničnem doživetju. Tudi jaz sem jo prebrala že leta nazaj in da ti nov pogled na staro ljudstvo, po naših merilih tako primitivno. In ko jih spoznaš, vidiš, da si sam "primitiven" in omejen v svojem razmišljanju ;)

Vladuška pravi ...

Sicer je že nekaj časa kar sem jo prebrala ampak zagotovo sodi med ene najboljših knjig, kar so mi prišle v roke. Zelo čutna in krasna knjiga, ki se te enostavno mora dotakniti in lahko bi rekla, da je ena tistih, po kateri rečeš, da nisi več isti.

moi pravi ...

Sem pozabila pohvalit tvojo novo podlago. Zelo všečna ;)

Andreja pravi ...

Knjiga je res prekrasna. Sama sem jo prebrala že pred leti pa ima še vedno neko posebno mesto v moji zbirki.

helena pravi ...

Tudi jaz sem jo prebrala že kar nekaj časa nazaj. Resnično je lepa in čutna knjiga, vredna posebne pozornosti in razmišljanj, ki se ti porajajo ob branju. Prijetno branje ti želim.