Pred nekaj tedni je nastala tale rozasta voščilnica po naročilu za krst deklice. Na roza podlago sem prilepila embosiran bel papir s cuttlebug-ovo pikčasto srajčko, na zgornji in spodnji rob sem nalepila plastično girlandico, ki sem jo dobila od Angie, ko sem bila v Angliji. Prilepila sem prav tako embosirano svečko, pentljico in krogec z napisom, ki je obrobljen z naštancanimi belimi metuljčki.
Zakaj sploh krstimo otroka? Zgolj iz globoke vere? Zaradi vraževernosti? Zato, ker je tako prav?
Svoje otroke krstimo ali pa ne krstimo iz različnih nagibov in razlogov. Prepričana, pa sem,da to storimo v veri,da hočemo in želimo otroku dobro oz. najboljše. Kako naj ne bi želeli svojemu otroku le najboljše, temu malemu čudežu, ki ga dobiš v roke bolj ali manj nepripravljen na izzive, ki te čakajo s tem bitjecem. Temu bitjecu, ki je tako drobčken in nebogljen, tako odvisen od nas staršev in skrbnikov.
Zame vem,da sta rojstvo mojih dveh sinov ( ki nista nič več nebogljena in drobčkena), največja radost in blagoslov mojega življenja. Seveda me je skrbelo kako ju bom vzgojila, še posebej z mojo preteklostjo.
A nekje na moji poti sem se spoznala s knjigo "Otroci so tega vredni" avtorice Barbare Coloroso.
S knjigo, ki bi jo morala imeti vsaka mama in vsak oče. Knjiga nas največ pouči o nas samih oz. z metodami, ki so opisani v knjigi, najprej analiziraš sebe in svoje odzive, ki se tako lepo odražajo v naših otrocih kot naša lastna ogledala, a mi jih ne vidimo. Toplo, toplo priporočam vsakomur, da jo prebere pa če je starš ali ne. Tale post bom zaključila z mislijo libanonskega pisatelja Kahlil-a Gibran-a iz knjige "Prerok", ki je zapisana v zgoraj navedeni knjigi. Mimogrede še ena knjiga vredna branja.
Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli...
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni,
toda ne trudite se, da bi oni ravnali tako kot vi.
Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem,
kar je bilo včeraj.
2 komentarja:
Luškana voščilnica.
Glede otrok pa lahko samo potrdim, da so naša ogledala in kako težko si je včasih priznati, da si bil sam tak ;))))))))
lepo bodi, moi
Ja, odlična je tale misel in kar groza me, ko včasih vidim, kako si starši lastijo boge otročke, ki bodo imeli velike posledice zaradi tega, ko bodo sami odrasli. Verjamem pa, da je težko najti pravo mero razuma in ljubezni. So pa otroci res neverjetno zanimiva bitjeca. Lušno čestitko si naredila.
Objavite komentar