beli metulj nadaljevanje

Voščilnica, ki bo ostala doma, je narejena  po tehniki dvojno embosiranje, ki sem jo videla najprej pri moi, žal mi ni uspelo tako dobro kot njej. Res pa je,da nimam (še) štampiljk s polno teksturo. Belega metuljčka mi je izrezala moi z luknjačem Marthe Stewart ( upam, da bo kmalu tudi v moji zbirki), pobarvala sem ga z ledom ( frosted lace- Sickles). Rjava dva potiskana s pisavo  pa sem izrezala ročno. Postavitev naj bi predstavljala, kako letimo v svojem življenju med takšnimi in drugačnimi izkušnajmi ( nalepljeni mehurčki). In iz tega življenja polni spominov in izkušenj poletimo kot beli metulj v večnost, v drugi svet ( beli metulj na rjavem metulju potiskan s pisavo-izkušnje). Beli trak predstavlja odprto pot, ki jo puščamo za seboj za svoje potomce in ker ta voščilnica govori o mojem papiju, so na belem trakcu tri bele perlice, trije njegovi otroci.

in nadaljevanje zgodbe o belem metulju.

Leto kasneje sva z Žigo odpotovala na Švedsko na počitnice. Moj papi je takrat bil že 14 let pokopan in še vedno brez urejenega groba oz. brez spomenika. Sestri je ta zadeva s pokopališči in grobovi zelo tuja, ne verjame v te stvari. Moj brat pa si je še urejal svoje življenje in je papijev grob bil daleč na dnu seznama. Meni kot najstarejšemu otroku, pa ni bilo vseeno. Odločila sem se, da papiju uredim grob. Naročila sem manjši spomenik in ga poslala po pošti, saj je bilo tako ceneje.In res...

Jaz in Žiga se odpraviva s sestro in nečakinjo na pokopališče, brat  pa s svojo družino, torej z dvema avtima. Pokopališče je zelo, zelo veliko. Nekaj časa smo se vozili po njem in nikakor nismo našli groba. Ko smo se praktično izgubili, saj smo zapeljali na neko makadamsko cesto, je mimo nas priletel bel metuljček. Na glas sem prosila: "Papi, daj pomagaj nam do tvojega groba, kaj ne vidiš,da smo se izgubili?!" Metuljček je odletel v nasprotno smer. Obrnili smo avte in šli skorajda za njim. Sestra nikakor ne verjame v to mojo zgodbo belega metulja, zanjo je vse to samo naključje. Brat pa še ne ve ali bi verjel ali ne. Do tega trenutka! Ko smo se že obrnili, smo srečali neko starejšo gospo, sestro sem prosila, naj jo vpraša za smer. Sestra mi je nejevoljno zabrusila nazaj:"Pa saj smo že spraševali,saj vidiš, da nihče ne ve." Jaz pa sem vztrajala:"Daj vprašaj, saj nimaš kaj izgubiti!" In gospo res vprašamo in kdo bi si mislil, gospa je imela v rokah zemljevid pokopališča (zdaj razumete, da gre za zelo veliko pokopališče) in nam ga zelo radodarno izročila. Naključje???  Hmmm, mogoče.Kakorkoli že,  nato smo zelo hitro našli grob,  postavili spomenik, posadili tri modre rožice kot simbol treh otrok s papijevo najljubšo barvo. Ko smo končali, smo postali ob grobu, jaz na sredini, sestra na moji desni in brat na moji levi. Po minuti molka sem zadovoljno rekla: "Zdaj sem končno pomirjena." in ko sem to izrekla, je mimo mojega levega ramena priletel beli metuljček. Z bratom sva se spogledala in ostala brez besed.

Naključje ??? No way!!!

no, to je zgodba mojega belega metulja.

Poleti ga na parceli pogosto srečujemo. Mnogi moji prijatelji so se srečali z njim.

Tudi moja dva fanta ga pozdravita- o, nono!!

In tako vemo,da je še vedno z nami, kot sem si vedno želela, a le na drug način.

Jaz pač v to verjamem. Vi pa kot želite.