beli metulj

Ob novici, da nas je zapustila Norma, si nisem mogla kaj da ne bi sedla k mizi in se lotila pisanja o mojem belem metulju in izdelavi voščilnice.

Beli metulj je zelo, zelo posebna zgodba. Tako posebna, da mnogi težko  verjamejo vanjo.

Pred tremi leti ( že!!!) sem s prijateljicami šla na "reading" k Petru Gouw. Da bi opisala splet okoliščin, kako se je to zgodilo, bi potrebovala kar nekaj strani. Skrajšala bom na, da je šlo za niz naključij, ki pač niso naključja. Šla sem samo z enim ciljem, da zvem- zakaj se je moj papi (oče) obesil?

Sprva sem bila zelo skeptična, a zaradi zanimivih naključij in splet okoliščin sem se odločila,da poskusim, saj nisem imela kaj izgubiti.

Peter je z indijanskima  flavtama ( medvedovo in orlovo)  "prepihal" moje čakre.O tem kaj je ugotovil na moji zemeljski čakri, mogoče kdaj drugič, saj je navsezadnje zanimiva zgodba. Na duhovni čakri se je povezal z mojim papijem. Povedal mi je, da je moj papi obupal, ker njegova glava ni delovala več ( v pojasnilo- shizofrenija), preveč zdravil ( dobival je močne injekcije) in da ni zmogel več živeti v tem svojem  "novem" telesu. Peter mi je razložil,da  je papi imel težko delo preden je prišel v vsemirje oz. nebesa. Ker sva bila zunaj, je rekel, da je papi ves čas z nama. Pokazal je na belega metulja, ki je naju ves čas obletaval, in mi zaupal, da vsakič, ko bom videla belega metulja , naj vem, da je papi z menoj.

"Ma ja", sem si mislila, " se pravi pozimi ne bo nikoli z mano. Phaa! To vse skupaj je eno samo ugibanje!"

Ne dolgo zatem prileti rumenkasto pisan metulj in mi Peter reče: " Pa tvoja mama je tudi tukaj."

"Nemogoče" sem mu odgovorila, "moja mama je še živa. Še moja mačeha je živa. Nemogoče!!"

"Ampak trdi,da je tvoja mama."

"No way!!!! Saj ti pravim,da so vse moje mame žive!!"sem postajala vedno bolj nestrpna in jezna.

"Ne, ta pa ni. Pravi,da si jo na njenem pogrebu prosila, da naj poskrbi za papija."

OKAMENELA SEM!! Kako je lahko to vedel?!?!?! Pred nekaj leti je na Švedskem za rakom umrla moja "rejniška" mama Anita. Svojo rejniško družino sem takrat prijetno presenetila, ko sem prišla v Stockholm na pogreb. Meni  pa se je zdelo samoumevno, da pridem, saj so zame naredili veliko v mojih najtežjih časih. Anita je moj daleč največji vzor kot materinski lik. Vedno sem želela biti kot ona. Ob njeni krsti pa sem jo  res prosila,da naj poskrbi za mojega papija. V njegovem kaotičnem življenju je ona bila edina iskrena in poštena prijateljica in zato sem računala,da bi mu lahko pomagala tudi na onem svetu. In kot zgleda, mu je! Peter mi je zagotovil,da je papi v dobri družbi.

Prepolna vtisov sem še isti dan s kolesom šla na svojo "parcelo", kjer imam urejeno majhno cvetlično gredico s križem za papija. Papi je pokopan v samem centru Stockholma, torej predaleč,da bi hodila na njegov grob, zato sem si uredila en majhen kotiček v svojem skalnjaku, njemu v spomin.(No, križa ni več, je že zgnil ) Tam se z njim "pogovarjam". In pač taisti dan sem šla s kolesom mimo "najinega kotička" in rekla: "Papi, jaz sem tu, pa ti?" In v tistem hipu je priletel mimo mojega levega ramena bel metuljček.

Kar verjeti nisem mogla! To pa že ne more biti samo naključje!!!

♥ ♥ ♥ se nadaljuje  ♥ ♥ ♥