švedska nadaljevanje

 Gränna je majhen kraj na poti iz Boråsa proti Stockholmu mimo drugega največjega jezera Vättern, ki je znan po (in kjer izdelujejo) polkagris, tiste belo rdeče karamele z okusom mentola, ki jih ponavadi vidimo v kakšnih božičnih filmih obešenih na novoletnih smrekicah. Še en tak lep spomin oz. nostalgija iz mojega otroštva. Teh je kar nekaj. Pri nečakinji sem se ponovno igrala z dockhus- hišico za lutke ( dobeseden prevod), joj, kako sem si jo želela kot majhna punčka. Tako hudo sem si jo želela, da sem si jo sama izdelala iz škatel za kosmiče, kavče in fotelje sem izdelala iz kartonov za jajca, tepihe, odeje in zavese sem nakvačkala ali zašila iz krpic, pa šibice in zobotrebci so mi bili v veliko pomoč, najraje pa sem risala tapete, najbrž se je takrat začela moja ustvarjalnost. Spomnim se, kako smo vedno delali "koja"- hišo iz stolic in oddej, tega v Sloveniji nisem nikoli videla, na Švedskem pa je bila to stalnica. Pa vlakce iz stolic. Kako sem bila presenečena, ko sem na policah- še vedno- zagledala Mumini in Barbapapa. V kakšni zmoti sem živela do sedaj, prepričana sem bila, da so Mumini finska risanka in Barbapapa švedska, v resnici so Mumini švedska in Barbapapa francoska risanka. Hmm.
Ups, zdaj sem pa čisto zašla.

Torej ustavili smo se v Gränni, kjer smo seveda kupili nekaj teh karamel in nekaj lakritsa. Ogledali pa smo si tudi izdelavo teh belo rdečih karamelnih palic.

Po 5ih urah smo končno prispeli v Stockholm. Imeli smo nekaj nezgod in prigod z našo Evo, kot pravimo našemu GPS-u. Pripeljala nas je v predel vil v Stockholmu, ker ima ulica enako ime kot ulica moje sestre. In to samo zato, ker smo naslov napisali s presledkom namesto brez.
Tudi sestra ima svojo hišo, in to celo s hiško za goste, kar je pravzaprav na Švedskem redkost. Večina Švedov oz. prebivalci Švedske živijo v najetih stanovanjih v blokih. Bogatejši sloj ima vile. Vedno več prebivalcev srednjega sloja pa si je v zadnjih 10-20 let kupilo hiše. Mnogokrat vrstne hiše. Tiste prikupne rdeče ali rumene lesene hiške, tako tipične za Skandinavijo. Tako je storila tudi moja sestra. Sestra stanuje na obrobju Stockholma v gozdu ob morju, kjer se hiše ne držijo tako skupaj.
Še isto večer smo spoznali sestrine nove sosede. Petra in Malin in njuni ljubki hčerkici. Peter je izredno zanimiv človek tako prijeten in prijazen in hkrati  dolgolasi tetoviran heavy metalec, ki igra v dveh bendih. In joj je bil Žiga vesel, ker je lahko šel naslednji večer na vaje.  Naslednji dan dopoldan smo šli v "mesto" oz. v center Stockholma na željo Žige, da bi obiskali trgovino s kitarami. Moj Žiga je samouk in igra tako akustično kot električno kitaro. Sam tudi sklada svoje skladbice, bolj rock zvrsti. Že dve leti se trudi, da bi si privarčeval za električno-epiphone les paul- kitaro. In glej našli smo jo za samo 190€, resda rabljeno, a ohranjeno, kot bi bila nova. Seveda smo jo kupili, saj pri nas stane okrog 450€. Šli smo v nakupovalni center blizu sestrinega kakor tudi bratovega prebivališča na kosilo. Jedli smo pravzaprav grško hrano, njamsi, kako je bilo dobro. Zvečer smo se že malček pripravljali na naslednji dan, ko je sestra praznovala svoj 40. rojstni dan.Takoj zjutraj smo jo oblekli v majico z napisom "miss forty" ter ogrlico narejeno iz njenih najljubših bonbonov- šumi. Obiskali smo sosede, kjer so nam ponovno  postregli kladdkako. Sestra  nas je peljala na pozno kosilo na otok Mickrum; peljala je nas, svojo družino, bratovo družino in "ta nove" sosede. Moja družina je imela ta privilegij, da nas je Peter peljal s čolnom do tja, medtem ko so se drugi tja peljali z avti. Po dobrem obedu smo se prav tako vrnili s čolnom domov. Pokrajina je bila nepopisno lepa. Tisti lep  švedski poletni večer. Lahko smo opazovali, zvečer nekaj čez 22.uro, kako se sonce potaplja za otoki v morje.Večer smo zaključili pri Petru in Malin v zaprti verandi, kjer smo se do solz nasmejali in nakrohotali. V bistvu smo priključili prenosni računalnik na televizijo in smo gledali video spote ter obujali spomine,gledali  pa smo tudi smešne posnetke na youtube. Obvezno si morate ogledati tega in imejte ga shranjenega nekje na varnem za tiste težke sive dni.

miss forty

kapitan Peter

In že je bila tu nedelja, naš zadnji dan počitnic. Žiga se je s Petrom zmenil, da gresta na ribolov ob 6.30. Ker sem ga morala pač zbuditi, sem vstala še jaz. Obula sem si tenis copate in trenirko, namazala se s sredstvom proti komarjem in sem šla teč. Tekla sem do pomola, kjer sta lovila ribe, pa do sosedov in nazaj "domov". Po poti sem si nabrala nekaj borovnic za zajtrk. Jutro je bilo tako spokojno mirno in prijetno toplo. Življenje se mi je zdelo popolno. In to na Švedskem. Jaz, ki Švedsko ne maram. Moram razložiti, kje je moj problem s to Švedsko. S samo državo kot pokrajino nimam nikakršnih težav, ravno nasprotno, obožujem jo. Tiste njene griče, gozdove, jezera,  borovnice, rdeče hiške...njihova umetnost bivanja mi je tudi zelo všeč, pa naj gre za pohištvo, tekstil, keramika ali arhitektura. Niso mi všeč ljudje! Švedi so zelo hladen narod. Po eni strani jih razumem, po drugi spet ne. Mnogi Švedi so jezni na nas tujce, saj komaj še najdeš pristno švedsko družino. Narod je tako pomešan, da se že težko opredeliš kakšne narodnosti si. Tak primer je moja nečakinja- njen oče je Slovenec, mati pa pol Romunka pol Čileanka rojena na Švedskem, in kaj je potem moja nečakinja?! Ubogi otrok se opredeljuje kot Švedinja in kdo ji zameri?! Švedi se imajo za pametne ( kar najbrž so), ekološko osveščene ( kar tudi najbrž so), za tehnološko razvite ( itak, da so Volvo, Electrolux, kovinska industrija..., sicer pa so lahko, ko živijo v miru več kot 200 let,brez vojn), liberalne (hmmm), z najboljšo socialo in najboljšim zdravstvenim sistemom ( ok , naj jim bo), a hkrati, poudarjam, hkrati tako predsodniški, negativno kritični in pasivni. Držijo se tistih zapisanih črk v zakonih in še kje in od njih ne odstopajo. Niso nič življenjski. In to mene UBIJA!!! Nobene strasti ni v njih.  Tako medli so. ah, dovolj.
Za nedeljo sem imela načrtovani dve opravili- obisk očetovega groba in srečanje s sošolci.
Najprej smo šli na pokopališče. Zelo žalostna sem bila, ko sem prišla tja. In prav tako Žiga. Zelo očitno je bilo,da na grob ni bilo nikogar v zadnjih dveh letih odkar sva bila midva tam. Žiga ni mogel verjeti taki brezbrižnosti. Uporabil je izraza ignoranca in nespoštovanje. Kolikor sva mogla sva počistila in žalostna šla naprej.

srečanje sošolcev

Po tistem pa sva šla samo z možem na srečanje s sošolci.  Enega sošolca nisem videla 31 let, odkar sem   se preselila iz Švedske, našla sem ga na facbooku, drugega sem nazadnje videla, ko sem bila na poročnem potovanju, t.j. 20 let nazaj, in tretjo sošolko, ki je tudi moja prijateljica in moja rejniška sestra, no, z njo se bolj pogosto videvam, njo sem videla pred dvema letoma. Moral bi priti še eden sošolec, a nekako ga nismo uspeli priklicati. Kraj srečanja je bil pri mami enega od teh dveh sošolcev. Že kot otroci smo se velikokrat srečevali pri njih doma. Bilo je lepo in prijetno snidenje. Zanimivo je kako malo smo se pravzaprav spremenili, le nekaj kilogramov več pa kakšen las manj. Tiste iskrive oči in nasmehi so ostali isti. Sošolca sta ločena, kar je za Švedsko precej normalna situacija, sošolka je še vedno samska, o meni pa tako že vse veste. Pridružila pa se nam je še hči oz. sestra sošolca z 7 mesečnim dojenčkom. Tudi njen nasmeh je ostal isti . Tiste 3 ure druženja so minile kot hip.
In tako so minile tudi naše počitnice. Kot hip.V ponedeljek smo ponovno sedli v avto in se napotili domov. Na poti domov smo se ponovno ustavili in prenočili pri mami. Tokrat smo si šli ogledat novi del Malmöja. Tisti del, kjer je nekoč bila ladjedelnica, kjer sta delala moja mama in njen drugi mož, Robertov oče.Tisti del, kjer so zgradili znameniti The turning Torso (zasuknjeni stolp) in novo ekološko in energetsko prijazno naselje, kjer je tudi slovenska hiša, pa ne zato, ker prikazuje kaj slovenskega, ampak zato ker je republika Sovenije prispevala denar za izgradnjo.

The turning Torso

novi Malmö

nekje tu je slovenska hiša

  

most med Švedsko in Dansko

V torek zjutraj pa smo se podali na dolgo pot čez Dansko, Nemčijo in Avstrijo nazaj domov v mojo preljubo Slovenijo, v moj predragi Bovec.
Vrnila sem se zelo utrujena tako fizično kot čustveno.Toda prijetno utrujena. Dva dni sem potrebovala,da sem preklopila možgane iz švedščine na slovenščino.

Kljub temu  smo si obljubili, da nikoli več z avtom. Ne le,da je naporno, tudi zelo drago je.
Lepo je bilo priti domov v naročje naše ljubljene psičke Tonke.
Ljubo doma, kdor ga ima.