sobota, 05. november 2011

poslanstvo

Definitivno spadam med tiste ljudi, ki rabijo "potisk".
Zase lahko rečem, da kronično niham med lenobo/apatijo (ne morem zdaj, ni pravi trenutek zdaj, nimam dovolj energije zdaj, ni pravo vreme zdaj,to ne znam dovolj dobro,to ni življenjskega pomena, ipd., ipd,) in navdušenjem, ko sem tako aktivna,da komaj lovim lastno senco (služba, dom, psička Tonka, učenje, vrtnarjenje, mentorstvo turističnega krožka, vodenje sekcije mladih, gledališka skupina v kateri igram, dramski krožek, ki ga vodim, delo v turističnem društvu, sodelovanje v projektih, ustvarjanje doma, bloganje,...in nekje vmes še čas zame). Niham med kroničnim strahom pred prihodnostjo in vero v sedanjost prepleteno z nostalgijo preteklosti skupaj z nizkimi življenjskimi udarci.
Ves čas prežim za klicem svojega poslanstva. A nikakor ga ni. Do danes.


S svojo duhovnostjo se ukvarjam že cca. 12 let. Ogromno sem se že naučila. veliko odpustila, razumela, razbremenila, a še vedno nisem na nivoju, da bi lahko rekla:" Super sem". Delala sem že svoje sezname želja ( vision boards). Nekatere stvari so se res uresničile - novo kuhinjo vendarle imam ;) , pa svojega poslanstva še vedno nisem prepoznala. Malo prej pa sem doživela bling, bling moment
Prešinilo me je...



Redno gledam oddaje na Oprah's lifeclass.
Poleg tega naj priznam,da sem se vpisala na internetni tečaj 7 duhovnih zakonov uspeha.
In ravno, ko sem izpolnjevala eno izmed nalog, se mi je skupaj z izjavo Iyanle Vanzant posvetilo.

Veliko nas išče tisto aktivnost ( največkrat službo), ki nas izpolnjuje, bogati, žene naprej. Tudi jaz sem mislila,da to mora biti služba. Po izjavi Iyanle,da ni nujno,da nam poslanstvo daje kruh, se mi je posvetilo.

Otroke sem oboževala vsaj od takrat, ko sem si jih sama zaželela. V njihovi družbi mi je lepo in prijetno. Moja dva odraščata in zato izgubljam vlogo mame, vsaj tiste mame, ki je na tekočem, kaj otrok počne in kaj se z njim dogaja. Moja dva sta že precej samostojna, pač kolikor je lahko dijak/gimnazijec samostojen. A okrog sebe imam dovolj otrok,ki me rabijo. Svoje delo z otroci pri krožku, pa v cerkvi, nisem jemala kot nekaj pomembnega ali kaj posebnega. Čeprav je vedno bila želja,da bi otrokom dala nepozabne izkušnje.

V ponedeljek sem skupaj z otroci iz vasi ponovno izdelovala buče z namenom, da okrasimo našo kašto (vodnjak). Skoraj bi opustila to idejo, a so me otroci že septembra spraševali, če bomo ponovno izdelovali buče. Osebno sem proti tistim čarovniškim in grozljivim foram. Na buče gledam kot možnost jesenske dekoracije. Zato sem si letošnjo tematiko zamislila kot  "malo mesto Dvor v štirih letnih časih". Otroci so bili zelo navdušeni nad idejo. Takoj so začeli iskati potrebni material. Tiste 3 ure sem bila tako skoncentrirana na delo, da sem komaj kasneje opazila tisti prijetni mir, ki je bil prisoten pri ustvarjanju, tisto koncentracijo, tisto slogo, tisto sodelovanje, tisto potrpežljivo čakanje na naslednja navodila, da mi je še zdaj žal, da nisem povabila otroke, da "prisluhnejo" tem "zvokom" situacije.







In kje je zdaj moje poslanstvo?
Ravno tu. Deliti sebe med otroki. Čeprav znajo otroci biti kritični, tudi žaljivi, a ko prepoznajo srčnega človeka, ga ne žalijo, ne kritizirajo, ampak ga spoštujejo!! Moje poslanstvo je,da se od otrok učim in da sem del njih.
In to brezplačno !!

Današnji prispevek bom zaključila z mislijo:
Svojim otrokom ne moremo dati prihodnosti, naj se še toliko trudimo, da bi jim jo naredili varno. Lahko pa jim damo sedanjost.
Kathleen Norris

5 komentarjev:

Maja pravi ...

Prav do kurje polti (tiste, ta pozitivne) me je pripravila današnja objava. Tako zelo sem se našla v njej, da ti ne morem razložiti. Poznam nihanja, manično depresivna razpoloženja, ko sem globje od dna ali višje od vrha. In vedno, prav vedno me "pozdravijo" otroci. Žal je narava hotela, da imam samo enega, ampak če imaš otroke rad, spoznaš, da jih je okoli nas toliko, ki nas potrebujejo. Potrebujejo, da smo z njimi, jim prisluhnemo in jih razumemo. Na srečo je moja služba takšna, da vsak dan delam z njimi in včasih imam občutek, da od njih dobim več, kot jim dam sama.
Bravo, res bravo za tvoje spoznanje!!! Vredno vsega spoštovanja!

kefa pravi ...

nataša...VESELA sem zate...da se počutiš lepo in prijetno...da si našla svoje poslanstvi <3...lahko bi ti rekla, da si lahko srečna...marsikdo ga ne.

Papa kefa ***

moi pravi ...

Res je, marsikdaj ne vidimo gozda od samih dreves. Svoje poslanstvo si że opravljala, pa niti vedela nisi, da je to to. ;) Sem vesela zate in za vse otroke, ki jih osrečuješ. Da bi pa bila ti lena in apatična, mi še na misel ne bi prišlo. Vedno vesela in polna energije rada pomagaš, če le moreš. Res sem vesela, da sva se spoznali.

Helena pravi ...

Ja, velikokrat je tisto, kar nas izpolnjuje, na dosegu roke. Čisto blizu nas, pa ne opazimo. Vesela sem zate, da si spoznala, kje in kako se lahko razdajaš in tudi prejemaš.

Vladuška pravi ...

Zanimivo, ko v začetku objave govoriš o tem, kaj vse ne narediš in hkrati v neslednji sapi našteješ toliko enih stvari, ki se jim predajaš. Narediš ogromno in veliko od tega prav za druge. To, da pa si nekje vmes želiš vzeti kaj časa zase pa je normalno in normalno je tudi to da se ti takrat ne da začeti še nekaj novega.

Tako da se tudi meni zdi zelo zelo super, da si odkrila svoje poslanstvo in ga tako brezpogojno deliš med otroci. Uživaj in mislim, da si ob vseh aktivnost zadnja od nas, ki rabiš 'potisk' ;)))