sreda, 15. februar 2012

nazaj v realnost... ♥

Ok... dovolj s srčki , nikakor pa ne dovolj ljubezni do svojih najdražjih, svojih ljubljenčkov, do narave...
Pravkar sem prišla s Tonko s sprehoda. Danes je čudovit dan, lep sončen in topel. Pri nas še vedno ni snega, je pa vse zelo, zelo suho. Ko Tonka dirka po poljih, se prav praši za njo od suhe zemlje.



Danes pa želim deliti eno čudovito zgodbo,ki sem jo včeraj prejela po mailu. Menda kroži tale mail že od l. 1998. Ja jaz takrat še računalnika nisem imela in maila tudi ne :) Danes pa brez njega mi ni živeti.
Takole gre zgodba:
      Učiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi šolski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom.      Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in da ne bo delala razlik, čeprav je vedela, da to ne bo mogoče. V prvi vrsti je namreč sedel fant po imenu Teddy, za katerega je slišala, da je precej problematičen, poleg tega pa je izgledal precej zanemarjeno in tudi umival se ni prav pogosto. Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, ko mu bo z rdečo vse prečrtala in napisala negativno oceno...
       Na začetku leta je vsak učitelj dobil mapo otroka, kjer so bila napisana mnenja prejšnjih učiteljev. Ga. Thompson je  Teddijevo mapo seveda pogledala zadnjo, ni pa bila pripravljena na presenečenje, ki jo je v njej čakalo...
       Učiteljica 1. razreda je o Teddyju napisala: "Teddy je bister in živahen otrok. Je vzoren učenec, do drugih je prijazen in lepo vzgojen... zabavno je biti z njim."
       Učiteljica 2. razreda: "Teddy je odličen učenec, priljubljen med sošolci, toda muči ga mamina huda bolezen in gotovo morajo  doma razmere zanj  biti zele težke."
      Učiteljica 3. razreda: "Mamina smrt je Teddyja hudo prizadel". V šoli se sicer trudi po svojih najboljših močeh, toda njegov oče ne kaže velikega interesa, kar se bo zelo kmalu začelo kazati tudi pri Teddyju, če se ne bo nekaj spremenilo."
      Učiteljica 4. razreda pa je napisala: "Teddy je nedružaben otrok, odmaknjen in za šolo ne kaže veliko interesa. Nima veliko prijateljev in včasih med poukom spi."
       Ga. Thompson je zdaj že ugotovila, v čem je problem in postalo jo je sram.
Še slabše se je počutila, ko so ji pred Božičem učenci v šolo prinesli darila, ki so bila lepo zavita v bleščeč papir, vsa, razen Teddyjevega.
        Njegovo darilo je bilo nerodno zavito v papirnato nakupovalno vrečko.
Učiteljica ga je z bolečino odprla in nekaj otrok se je začelo posmehovati, ko je iz papirja odvila zapestnico, ki ji je manjkalo nekaj okrasnih kamenčkov in napol prazno stekleničko parfuma. Utišala jih je s tem, ko se je zahvalila za zapestnico, si jo nadela in se popršila s parfumom.
        Teddy je po pouku pristopil do učiteljice in ji potihem rekel:
"Ga.Thompson, danes pa ste dišali, kot je za zadnji Božič dišala moja mami."
Jokala je še eno uro po tem, ko so že vsi odšli. Tistega dne je nehala učiti branje, pisanje, računanje. Začela je učiti otroke. Posebno pozornost je odslej namenjala prav Teddyju in že zelo kmalu je opazila, da je njegov um nekako oživel. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca šolskega leta je bil Teddy med najbolj bistrimi učenci v  v razredu in kljub njeni laži, da bo imela vse otroke enako rada, je bil Teddy med njenimi >>ljubljenčki<<.
        Leto zatem je pod vrati našla Teddyjevo pismo, v katerem ji je napisal, da je bila še vedno med njegovimi najboljšimi učitelji, kar jih je imel.
       Šest let je minilo, ko je spet dobila njegovo pismo. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot  tretji najboljši dijak v razredu in da je še vedno njegova najboljša učiteljica.
        Čez štiri leta ji je ponovno pisal o tem, da je življenje zanj bilo težko, toda kljub temu je nadaljeval s šolanjem in končal študij kot najboljši. In še vedno je bila njegova najboljša učiteljica.
       Spet so minila štiri leta preden je dobila novo pismo od Teddyja. Tokrat ji je pisal o tem, da se je po diplomi odločil, da gre še naprej. Še vedno je imela prvo mesto med vsemi njegovimi učitelji. Njegov podpis je bil zdaj nekoliko daljši, podpisal se je Dr med Theodore F. Stoddard.
        Toda zgodba se tukaj ne konča. Istega leta spomladi je dobila še eno njegovo pismo. Teddy je sporočil, da se bo poročil. Ker mu je nekaj let nazaj umrl oče, je želel, da ga. Thompson na poroki zasede mesto, ki običajno pripade ženinovi mami. Seveda je z veseljem prišla. In nadela si je tisto zapestnico z manjkajočimi kamenčki in se odišavila s parfumom, ki je Teddyja spominjal na zadnji božič, ki ga je preživel skupaj z mamo.
        Ko sta se po toliko letih ponovno srečala, sta se objela in dr. Theodore Stoddard ji je zašepetal v uho: "Hvala vam, ga. Thompson, ker ste verjeli vame. Iskrena hvala, ker sem se zaradi vas počutil pomembnega in ker ste mi pokazali, da lahko naredim nekaj drugače."
       Ga. Thompson mu je s solzami v očeh zašepetala nazaj: "Teddy, tako zelo se motiš. Ti si bil tisti, ki me je naučil, da lahko naredim nekaj drugače.Dokler te nisem spoznala, nisem znala učiti."
(Elizabeth Silance Ballard)

Nikoli ne vemo, kdaj koga prizadenemo ali navdihnemo.
Želim si,da bi vsakega človeka,  ki ga srečam navdihnila in mu s kakšno  malenkostjo olepšala dan ali spremenila življenje.
Verjemite vase in v druge. Vsi smo iz enega- iz ljubezni 

3 komentarji:

moi pravi ...

To zgodbo sem prebrala že, ko sem jo dobila po mailu. Hvala ti za to.

moi pravi ...

Ja, če pa hočeš sneg, pridi na štajerski konc, ga mamo viška ;))))))))))))

Vladuška pravi ...

Zgodbe še nisem poznala in zelo lepa je. Kolikokrat si izdelamo napačne slike o nekom na osnovi bodisi izgleda bodisti tega, kar nam drugi povedo o nekom. Potrebno je gledati s srcem, kot pravi Mali princ, drugače smo res zaslepljeni.