25.obletnica mature

Prejšnjo soboto smo se ponovno srečali sošolci Ta razreda SŠGT in praznovali 25. obletnico mature. Saj sploh ne morem reči mature, saj je nismo imeli, ker smo bili tista generacija poskusnih zajčkov in smo zaključili usmerjeno izobraževanje. Sami sebi pravimo usmerjenčki.

V čast nam je bilo, da so se nam pridružile 4 profesorice. Prijetno presenečeni smo bili kako še dobro izgledajo. Pa tudi mi.  Še zdaj ne morem verjeti, da je 25 let vmes!!!! Celih 25!!! to je ja en četrt stoletja.
Žal nas je bilo le 13 od 27ih. Za tremi sošolkami smo izgubili vsako sled, če jih kdo pozna, prosim naj mi sporoči: Majda Pukšič iz Koga, Tatjana Završnik iz Celja in Helena Bartol iz Škofljice. Seveda so to dekliški priimki in naslovi. Dve sošolki živita v V. Britaniji. Z eno od njih se mi je uspelo povezati preko Facebooka ravno na dan srečanja. To  je bil moj dan!!! Nje nisem videla najmanj 20 let.In, ja, jo ne bi prepoznala, ker se je precej spremenila oz. poagnježila, kot si je sama rekla. Nekaj sošolk/sošolcev je bilo na porokah, na letnih dopustih in službeno odsotni. S sošolko, ki se trudiva, da ta srečanja živijo, je bila hudo razočarana nad nizko udeležbo. Še posebej, ker sem vabila poslala že marca, da si bomo lahko vsi uredili prost dan. Jaz sem prav gotovo med tistimi, ki bom vse naredila, da pridem. Ampak sem se sprijaznila in naučila, da vsi pa vendarle nismo taki. Žal.

In vsi imamo najbrž učitelja /profesorja, ki nam je pustil vtis za celo življenje. Tudi  mi smo ga imeli. Profesor vseh profesorjev, strah in trepet naše šole, a njega vedno pogrešamo na naših srečanjih. Tudi letos nam je poslal pismo z njegovimi večnimi modrimi nasveti. Bil je res strog, a v življenju nisem srečala bolj srčnega, poštenega in korektnega človeka ali profesorja. Naučil nas je predvsem- da se le enkrat živi- da ni vredno v tem življenju poniževati ljudi, biti len in se ne zabavati. Govoril nam je, da v grob gremo le s spomini. Čeprav imam to pravilo že dolgo v sebi, pa se ga strogo držim še posebej, ko gre za obletnice. Govorim o profesorju Milanu Deteli, nestorju slovenskih gostinskih pedagogov- tak naziv sem našla na spletu, nikakor pa ne najdem kakšne njegove slike. Napisal je kar nekaj učbenikov na temo gostinskega poslovanja, in napisal je svoje spomine. Spodaj prilagam njegovo pismo in pesem iz njegovih spominov.

Jaz pa sem za sošolce oz. vse prisotne  izdelala "papirnati spominek" v obliki voščilnice. Na naslovno stran sem natisnila skenirane slike (glej sliko zgoraj),v sredini sem umestila del vabila in pismo profesorja Milana Detele, na hrbtni strani pa smo se vse prisotni podpisali.

Tako, to je bilo naše srečanje ob 25. obletnici.
Naslednje leto se ponovno dobimo ....in to v Bovcu...
komaj čakam.