Vsi želimo biti srečni.
Nihče ne želi bolečine.
Vendar ne moreš imeti
MAVRICE brez dežja.
Nisem še na zeleni veji, a počutim se veliko bolje, kot tisti dan. Zahvaljujoč tudi vam.
Zavedam se, da moram največ sama postoriti za moj dvig iz brezna. Poiskala sem pomoč. Šla sem v naravo. Med ptičke in čričke. Med grmičke in cvetlice. Šla sem na mojo priljubljeno parcelo in ustvarjala, spala, sanjala, celo pela, se pomirila. Pogovorila sem se s terapevtom. Čaka me še nekaj dela. Prav gotovo. A napredujem in to je najbolj važno.
Danes sem v Ljubljani na DM teku. Tekla bom ta kratko progo (5 km). Res je, po novem tečem. A dajem si majhne cilje, zato da ne bodo predaleč in nedosegljivi. Ne bom tekmovala, ampak uživala. Bom v družbi pogumnih in močnih žensk. Uživala bom v njihovi energiji in dobri volji. Tudi sama jo bom delila. Še vedno žarim. V petek sem s svojim žarom navdušila udeležence ene delavnice. Kljub moji nizki energiji in samopodobi so začutili moj žar, moj žar življenja in to mi je veliko pomenilo.
Želim vam lepo in doživeto soboto.
vaša hvaležna,
Nataša
7 komentarjev:
Draga Natali, tisto objavo sem žal spregledala, zato sem jo prebrala danes.
To današnjo si pa podprla s tako dobro fotografijo, da se mi je srce nasmejalo.
Nič novega ne bom povedala, da smo vsi na tem podobnem vlaku. Pride del poti, ki teče gladko in naravnost, na lica nam sije sonce, toda nezadržno sledi pot skozi ovinke, ki nam jemljejo sapo, vzpon na pobočja, kjer se od slabosti sprašujemo kaj nam je tega treba bilo.
Ker živimo predvsem znotraj sebe, velikokrat naredimo tako kot ti, da sebe obtožujemo za vse "slabo", kar se dogaja. In čudno, kako si ne znamo dati priznanja, ko gre pa dobro.
Ni kaj dodajati k dobrim komentarjem, ki si jih dobila. Strinjam se z vsemi. In ti preko neba pošiljam en sončev pomežik, ki naj na tvoji poti spet ustvari bolj gladko pot. Zaslužiš si jo! LP:)
Me zelo zelo veseli, da si znova zbrala moč in pogum, da stopiš življenju nasproti in jaz ti pri tem želim samo dobro. Vztrajaj, ne krivi samo sebe in daj drugim priložnost, da ti stopijo naproti. In absolutno drži, da ni mavrice brez dežja.
Natali super, da si pogumna in greš dalje. Veliko ljudi tega ne zmore. Fino je tudi, da si začela teči, tudi meni večkrat tek pomaga ohranjati psihično stabilnost - zrav duh va zraven telesu, saj veš ... in če je zraven še zabava, toliko boljše. Vse dobro ... LP Mojca
Vesela sem, da si bolje in da ti gre na bolje in naj tako tudi ostane! Brez dodatnih padcev :-))
Uživaj vikend!
Natali, malo pozno ampak prebrala sem tvojo prejšnjo objavo. Zelo je čutiti tvojo bolečino. Tvoja izpoved je zgodba polna žrtvovanja, truda in vložene energije, ki si jo vso življenje vlagala za svoje preživetje in za blagor ljudi, ki te obkrožajo.
Na žalost ali srečo, smo samo ljudje, ki potrebujemo vzajemno ljubezen in če nekdo samo daje in zelo malo prejema, prej ali slej pogori. Mogoče bo malo čudno zvenelo ampak verjemi, da je po eni strani prav, da je prišlo do tega. Zdaj se boš primorana ozreti vase in se naučiti ljubiti predvsem sebe. Včasih mora človek
skoraj utoniti, da se nauči plavati. Uspelo ti bo, samo verjeti moraš.
Pozdravček... :)
Draga moja,
Zelo sem se razveselila te tvoje objave. In ta lepa misel, ne moreš imeti mavrice brez dežja, bo tudi mene spremljala ob mojih svinčeno-sivih trenutkih. Vsi jih imamo, veš, le da še zdaleč nismo tako pogumni kot ti, ki si si upala to deliti z nami. A le skušaj vedno, vedno pozitivno misliti o sebi. Vsi padamo, se pobiramo, gremo naprej. Ti pa meni in marsikomu drugemu ostajaš vir navdiha in spodbude.
Topel objem.
Vesela sem, da si bolje in že bolj optimistična in vesela, da si sprejela pomoč od zunaj, vesela, da si začela teči (tudi to je neke vrste meditacija) in vesela, da greš spet po spirali navzgor.
Drži se, s tabo smo!
Objavite komentar