sobota, 08. september 2012

kje je pravica?

Zunaj je lepa sončna sobota. Jaz v jutranji halji v eni roki moja najljubša šalica s kofetkom, v drugi pa miška s katero se sprehajam po internetu  in Lorealova oz. tokrat Schwarzkopfova barva za lase opravlja svoje delo na moji glavi.
Glavi, ki je polna idej in načrtov. Glavi, ki ji razbija od vseh vprašanj.  Glavi,ki ji ni nič več razumljivo.




Sinoči me je pretresla grozna novica. Znanec se je v gozdu smrtno ponesrečil. Znanec, ki je skupaj s svojo družino prešel skozi marsikatero težko preizkušnjo. Znanec, ki je imel eno veliko in zlato srce. Znanec, ki sem ga vsak dan srečevala na sprehodih vsak s svojim kužkom. Znanec, mož  moje nekdanje sosede s katero sva poglobili prijateljske vezi. Znanec, ki je komaj začel uživati v svojem pokoju. Znanec, oče moje mlade nežne  prijateljice. Znanec, ki je imel topel nasmeh.
Znanec, ki bo.......... močno pogrešan.

Meni in mnogim mojim znancem je novica nedojemljiva. Nedojemljiva, ker ne razumemo zakaj se take stvari dogajajo dobrim ljudem.  Nedojemljiva, ker se spopadamo z razočaranjem in jezo, z žalostjo in apatijo.
Tokrat moram tudi sama zbrati pogum in se  bodriti, da je Bog pravičen, da nam nalaga le toliko kolikor lahko nosimo. Meni, tebi, njej, njemu, njim... Ampak nekateri imajo resnično grozno težka bremena. Čigava bremena nosijo ti dobri ljudje?  Za koga se odkupujejo? Zakaj morajo letati s polomljenimi krili? Zakaj se vračajo v solzno dolino?

Je to trenutek, ko se moramo vsi vprašati, kje je moja vloga v tej zgodbi? Kaj moram jaz razumeti?

Vem le, da   me v tem trenutku prav malo briga ali je moja barva Schwarzkopfova  ali Lorealova, ali je zunaj sonce ali dež, ali imam oprane vse cunje al' ne, ali bom zamudila moj najljubši kruh v trgovini al' ne. Ni mi do tekmovanja s časom,  z materialom, z obveznostmi. V tem trenutku mi je le do sočutja moje prijateljice  in njenih hčera.

Vili bo živel še naprej v srcih svojih najbližjih in prijateljev, v spominih mnogih znancev, v zahvalah ponesrečencev, ki jih je reševal...
Bog tebe pa prosim, da potolažiš njegove tri zlate deklice in jim daš milost.
Meni in drugim žalujočim, da razumemo zakaj se take stvari dogajajo.


VILI,
počivaj v miru.

Ni komentarjev: