Danes bom zapisala eno takšno, predvsem, da ne pozabim. Če bo pa še vam všeč, pa toliko bolje.
 |
| link fotografije |
Neke noči je
imel mož sanje. Sanjal je, da se je sprehajal z Bogom po obali.
Na nebu so se mu prikazovali
prizori iz njegovega življenja. Za vsak prizor je opazil dvoje stopinj v pesku;
ene so pripadale njemu, druge so bile od Boga. Ko se je pred njim prikazal
zadnji prizor, se je še enkrat ozrl nazaj na stopinje. Opazil je, da so na tej
poti velikokrat vidne samo ene stopinje in to prav v najbolj žalostnih in
težkih trenutkih njegovega življenja. To ga je zelo vznemirilo in o povprašal
je Boga:
Gospod Bog, rekel si, da boš
takrat, ko se bom odločil slediti tebi, hodil vso pot z menoj. Ampak glej,
opazil sem, da so med najbolj težkimi trenutki mojega življenja v pesku le ene
stopinje. Ne razumem zakaj? Ko sem te najbolj potreboval, si me ti zapustil.“
Bog je odgovoril: „Moj sin, moj dragoceni otrok, ljubim te in nikoli te ne bom zapustil. V času tvojih preizkušenj in trpljenja, ko si videl le ene stopinje v pesku, takrat sem jaz nosil tebe."
Bog je odgovoril: „Moj sin, moj dragoceni otrok, ljubim te in nikoli te ne bom zapustil. V času tvojih preizkušenj in trpljenja, ko si videl le ene stopinje v pesku, takrat sem jaz nosil tebe."
(Mary Stevenson, 1936)
lep vikend
6 komentarjev:
Lep zgodba, ki si ji dodala krasno fotografijo.
Ganljiva zgodbica! Hvala, ker si jo delila z nami.
Tudi fotografija mi je všeč in sodi k besedilu.
Lepo bodi!
Uf ja globoko in pomenljivo, tudi meni je všeč fotografija poleg zgodbe. LP
Že dolgo se nisem srečala s to zgodbico. Sem jo kot študentka imela na steni v študentski sobi. Res se me dotakne vedno znova. LP:)
da ne bo nesporazuma, fotografija ni moja,našla sem jo na pinterestu. žal mi ni polinkalo.
Natali, tudi jaz to zgodbo poznam. Slišala sem jo v nekem filmu, precej časa je že od tega. Tudi sanja se mi ne več, kateri film je to bil, ampak zgodba je ostala. Tudi fotografijo sem že videla pred nekaj meseci. NEpozabna!
Objavite komentar