zapisi

Med urejanjem starih datotek na računalniku sem našla zapis, ki sem ga napisala za potrebe ene okrogle mize na temo SPOLNA ZLORABA. Seveda je ta zapis  izpred že kar nekaj let, a ga ne želim izgubiti, zato sem ga prilepila sem.Ta zapis je vreden branja, zato da razumemo in prepoznamo zlorabljenega otroka. Eni v teh zgodbah zmagamo, drugi ne.

IZPOVED SPOLNE ZLORABE

Danes sem stara 36 let, imam dva svoja otroka, čudovito in urejeno družino, a še vedno me preganja spolna zloraba moje mačehe.

Moja starša sta se ločila, ko sem bila stara 9 mesecev, leto in pol, ko je bila ločitev dokončna. Nekaj časa, skoraj dve leti, sem živela pri nunah v samostanu. Nekaj časa z očetom pri očetovih prijateljih, nato si je oče ustvaril novo družino z mojo mačeho. Pri treh letih sem dobila svojo polsestrico, pri šestih še polbratca. Tako je mačeha imela že tri otroke, seveda sem jaz bila prva na udaru kot najstarejša za vse strese in negativne situacije v družini, kot najbrž mnogi prvorojenci. To sem občutila kot tepež, verbalno poniževanje. Seveda sem imela občutek, da sem za vse kar rečem ali storim, kriva jaz. Oče za te stvari ni vedel ali pa ni hotel, če pa že je kaj vedel, je menil, da sem ljubosumna, sebična in občutljiva. Takrat smo živeli v tujini. Pri sedmih letih smo se preselili v kraj, kjer danes živim, a zaradi nekih okoliščin sem živela pri sorodnikih, najprej pri enih nato še pri drugih. Ko so se stvari uredile, smo se vrnili v tujino. Skoraj dve leti sem tako živela proč od svoje družine. Pri osmih letih sem se vrnila k svoji družini.

Takrat se je začela moja spolna zloraba moje mačehe. Ne le da me je mačeha oropala moje samozavesti in moje vrednosti, vzela mi je še zadnje dostojanstvo. Spominjam se ne veliko. Spominjam se le, da mi je rekla, da zdaj postajam ženska in da me bo naučila kako ustreči moškim. Pri osmih letih! Najbolj se spominjam samo prvič. Tam sem ležala zmedena, nemočna in omamljena od  čudnih občutkov. Vsakič naslednjič mi je uspelo mentalno odtavati iz prostora in časa in se ne spominjam, kaj mi je počela. Kmalu po tistem sem spoznala svojo pravo mater in se tudi odselila k njej, a ne za dolgo. S svojo mamo nisem nikakor mogla vzpostaviti pristen odnos. Še danes ne. To pomeni, da sem se kmalu vrnila k očetu in mačehi. Spolna zloraba se k sreči ni nadaljevala, a me je toliko bolj tepla, nakar me je socialna služba preselila k rejniški družini za pol leta, ob vikendih sem obiskovala svojo družino. Takoj po vrnitvi domov se je tepenje še bolj stopnjevalo, kar je oče končno sprevidel, da le nisem tako sebična, ljubosumna in občutljiva. Ko je na lastne oči videl, da me davi, je končno ukrepal. Pripeljal me je sem, kjer živim še danes.

Kot otrok, čeprav sem hodila k šolski psihologinji na razgovor, o spolni zlorabi, nisem nikoli spregovorila. Nikoli ne bi. Zakaj? Ker me je bilo sram, moje telo nisem jemala kot moje, oz. nekaj kar je lepega. Zakaj bi govorila o stvareh na katere nisem ponosna?! Mačeha mi je zapovedala, da ne smem nikomur povedati, da je to najina skrivnost. Celo v puberteti, ko začenjaš raziskovati svoje spolno življenje, se mi je zgodilo, da me je moj najboljši prijatelj zlorabil. Danes ni več moj  prijatelj. Šlo  je za oralni seks. Takrat sem ponovno pustila moje telo ležati, jaz pa sem odtavala. Stara sem bila komaj 15 let. Bila sem bolj razvita od drugih punc telesno, najbrž tudi umsko. Le v spolnosti in samozavesti ne. Vsak pohotnež se je lahko slinil nad mojim telesom, a jaz sem se samo sebi gnusila in nikoli branila. Saj sem imela v podzavesti, da ne smem nikomur povedati. Srečo sem imela, da se je moj mož zaljubil vame, saj lepo skrbi zame in je prebrodil z mano vse moje travme, ki sem jih doživela šele v prvi nosečnosti. Takrat me je tlačila mora, vse sem ponovno podoživela. Po pogovoru z bratovim psihologom, ki je zdravil brata od odvisnosti od drog in je raziskoval najino otroštvo, mi je povedal, da so bili za podoživetje krivi hormoni in podzavest, ki je hotela pred temi izkušnjami zaščititi mojega še nerojenega otroka. Tisti dan sem prvič spregovorila o podrobnostih. Bruhala sem, glavo mi je skoraj razneslo, moj dobri mož je bil tako prestrašen, da je vpil name, saj ni vedel, kaj se pravzaprav dogaja. Najbrž je mislil, da se mi je zmešalo. Pa ni bilo tako. Takrat sem se končno osvobodila travme. Hvala Bogu. Danes brez tistega dogodka ne bi mogla govoriti o tem.

Kaj lahko svetujem? Samo eno. OTROKE  je treba poučiti, da njihovega telesa NE SME NIHČE DOTIKATI!!! Še posebno, če sam tega ne želi. V kolikor se mu to zgodi JE TO KAZNIVO in si zasluži POMOČ!!!

Kdor je doživel spolno zlorabo, o njej ne bo govoril. Verjemite mi. da ne bo. Raje bo ostal žrtev. To je manj mučno. Saj tako ali tako lahko odtavaš iz svojega telesa in se narediš neprizadetega. Koliko časa tako, ne vem. Jaz sem kljub vsemu imela srečo, meni se je to dogajalo mogoče pol leta. Mnogim se to dogaja leta.

Danes pa se še vedno borim s svojim telesom. Bognedaj, da me kdo poželjivo pogleda (sem privlačna ženska, to ne morem zanikati, čeprav sebe še nisem v to prepričala) v trenutku se zagnusim sebi. Saj čakam, da bi me rad nekdo ponovno izkoristil. V preteklosti (pred poroko) bolj, ko sem se bala, bolj so me obkrožali poželjivi moški. Iskreno povedano je bil tudi mož med njimi, a na srečo je v meni odkril še mnogo drugih vrednot in se zaradi njih tudi zaljubil vame. Bog ga blagoslovi.

Kaj si danes govorim, da o teh  stvareh lahko govorim? Vedeti je potrebno, da o vseh dogodkih nisem pisala, saj jih še nisem prav prebolela.

Najprej sem vsem odpustila (skoraj vsem), težje odpuščam sodelavcem, učitelju, ki so se okoristili na račun svoje službe. S tem hočem obrazložiti, da se zloraba ne konča v otroštvu nadaljuje se povsod v šoli, službi, družbi, ker si kot magnet takim ljudem.

Govorim si, da sem dostojanstva vreden človek, sicer s solzami v očeh, ker bolečina najbrž popolnoma nikoli ne izgine, govorim si, da mi je Bog naložil samo toliko kolikor lahko nosim, govorim si, da me zaradi teh  izkušenj čaka še posebno poslanstvo. Molim, da bi se drugim otrokom to ne bi dogajalo, če pa že, da bodo dovolj močni, da bodo ostali na božji poti, poti odpuščanja…pravzaprav vse žrtve ne le otroci, otroci so le bolj nemočni v taki situaciji.

Terapevta za spolno zlorabo nisem obiskala, niti ne vem ali obstaja v našem koncu, poleg tega je moje otroštvo bilo precej zmedeno in bi bilo potrebno še drugačnih terapij. Največ sem si pomagala s knjigami o samopomoči. Pomagam si z molitvijo in vero, poleg tega imam čudovito družino, zato sem jo na začetku takoj omenila. V družbo ne zahajam na slepo. Hodim v družbo, kjer imamo skupne interese.Včasih sem bila zelo zaupljiva, a so mojo zaupljivost prevečkrat izkoristili, zato sem danes opreznejša.

Vidite, taka izkušnja postane boj s samim seboj za celo življenje…..