zgodbe- pismo mami

Včeraj je  praznovala moja mama. Moja mama- moj vir življenja in trpljenja.
Saj veste, da sem urejala moje datoteke in med njimi našla pismo namenjeno moji mami. Pismo je nastalo pred dvanajstimi leti na Nizozemskem.
To poglavje je že precej pozdravljeno in ni več tako boleče, kot je čutiti v pismu, a vseeno ga objavljam.

Draga mama!

Kot vidiš smo tudi mi končno kupili računalnik in se tako povezali s Slovenijo, delno tudi s Švedsko.  Z računalnikom namreč lahko poslušamo in gledamo slovenska poročila in podobne oddaje. Kar pa je še najbolj zabavno, je pa, da se lahko dopisujem s svojimi prijatelji, ki imajo računalnik in teh je kar nekaj. Učenje na računalniku mi vzame kar nekaj časa in to je tudi razlog, da ti nisem še nič odgovorila.

Zdaj bom začela pismo pisati, končala ga bom pa kasneje, saj moram kmalu ven.

Naj ti najprej razjasnim, da moja želja ni bila prekiniti odnose s tabo, ampak enostavno nisem imela več moči, da bi vzdrževala to kar sva imeli. In mi je bilo lažje vse prekiniti.

Prejšnji teden sem se ponovno začela ukvarjati z zdravljenjem odnosov.Imam eno dobro knjigo, ki ti korak za korakom pomaga preboleti stare bolečine. In kot za piko na i, sem včeraj zvečer gledala Oprah's show o odraslih otrocih ločenih staršev. Kar so povedali, se je veliko stvari ujemalo tudi z mano.Zdaj tudi bolje razumem nekaj mojih težav.Zelo si želim, da bi končno zaživela eno življenje brez bolečin, a še sama ne morem verjeti, koliko bolečin sem zakopala vase. In te bolečine me ovirajo, da bi napredovala v življenju. Pravijo, da čas ozdravi rane, to sploh NI RES. In to so včeraj povedali tudi na televiziji. In jaz se popolnoma strinjam. Čas samo zakoplje stare rane , ozdravi jih pa ne. In, ko se soočaš z novim problemom, ti vsa tista bolečina priplava na površje in iz majhne nedolžne težave, narediš celo tragedijo.

Najbrž se sprašuješ, kakšno zvezo ima s tabo vse to pisanje. Takoj ti odgovorim  OGROMNO VELIKO. Že v zadnjem pismu sem ti pisala o moji materinski vlogi. V knjigi sem razumela, zakaj mi ti nisi mogla nuditi tisto, kar sem potrebovala. Kar pa seveda ne pomeni, da kaj manj potrebujem tistega. Rabim tvojo ljubezen, tvojo podporo, tvoje zaupanje, tvoj nasmeh..., vse to rabim, da bi lahko razumela in sprejela, da so zame tudi dobre stvari na tem svetu. DA SEM TUDI JAZ VREDNA ŽIVLJENJA. Nimam zgleda za svoje otroke, jaz pa si tako močno želim biti dobra mama in se počutim tako zelo nemočna in nesposobna. Zatajim, ko bi morala biti najbolj močna. Seveda zatajim, saj sama tega dobrega in varnega občutka še nikoli nisem čutila. Najbrž si malce jezna tudi na mojega tata, ki je bil mimogrede najboljši tata, ki bi ga lahko imela, a vedi, da tudi od njega nisem dobila, kar bi rabila za svoje varno življenje. Toda njega ni več, kajne?! Zdaj, ko sem pač sama odrasla in sama starš, ga veliko lažje razumem, da je delal napake, ki jih pač je. Saj ni znal bolje! Zame velja dejstvo, da se je vedno trudil.In zato so moji odnosi do njega spokojni in ljubeči, brez večjih bolečin. Bolečina, ki jo nosim v zvezi z njim, je le ta, da ga ni več med nami, da bi mu povedala, da je vse vredu.

Najbrž si misliš   - zakaj sem pa do tebe tako neusmiljena?! Saj nisem! To so pač potrebe vsakega neizpolnjenega človeka, če veš kaj mislim. Tudi ti moraš imeti podobne občutke in težave iz svojega otroštva, ampak to ni moj problem, to je TVOJ, ki bi ga tudi ti morala rešiti in ne prenašati name. Tako hočem jaz rešiti moje težave, da jih ne bi prenesla na dva najbolj čudovita človeka na svetu- Žana in Žigo. Ona dva si ne zaslužita tega, kot si jaz nisem zaslužila podedovati vajinih težav.

Zdaj pa moram iti, čeprav se mi zdi, da sem v glavnem že povedala, kar bi rada in predvsem si želim, da bi ti vse to razumela. Nikoli ni prepozno, vsaj za naju še ne.

Zdaj, ko sem spet sedla za računalnik, da ti napišem to pismo do  konca, pravzaprav ne vem kaj naj še napišem. Vem le, da je v moji duši ena velika žalost. Najbrž me spet skrbi, da ponovno ne boš razumela, kaj te sploh prosim. Zadnjič po telefonu si precej povedala tistega, kar rabim. Povedala si mi, da si me vedno imela rada in da se to ne bo nikoli spremenilo.  Da mi želiš, da bom srečna. To so TVOJE besede, ki mi veliko pomenijo in ki sem jih premalokrat slišala. Zdaj jočem tako močno, da komaj diham. Čeprav sem že "velika punca", včasih rabim, da sem mala punčka, ki jo mamica potolaži.Kdo je kdaj mene tolažil? Kdo je kdaj meni ponudil rame, da se zjočem in da mi ne bi kaj vedno očital?! Tine me ne razume v teh stvareh. On mi ne more nadomestiti mojih staršev. On mi ne more dati tisto, česar dajo starši svojim otrokom. On je lahko le moj mož, v dobrem in slabem.

Zdaj bom nehala pisati, ker preveč jočem in mi je enostavno preveč hudo.

Srčno upam, da boš razumela, kaj ti hočem povedati. Poskusi razumeti, da v meni nekaj manjka-materinskega-kar mi nihče ne more dati, samo ti. In to je tisto, kar te prosim. Razumi, da hočem biti dobra mama svojima fantoma, a sem težko, ker mi nekaj manjka. Težko se izražam, ker se počutim nesigurna vase. Dovolj. Upam, da boš razumela.

Tvoja, Nataša