Mnogi moji znanci bežno poznajo moje otroštvo, o njem vedo le to,da je bilo precej kaotično in ne najbolj srečno. Vedo,da sta se moja starša ločila, ko sem upihnila komaj prvo svečko, da sem rojena na Švedskem, da sem se veliko selila, da sem imela mačeho, ki me je na mnoge načine zlorabljala, da sem živela enkrat pri teti, pa pri noni, pa pranoni, pa zdaj tukaj pa zdaj tam ....
Na avtobusu, ko sem se skupaj s svojimi sošolci peljala na ekskurzijo, me je nekaj sošolcev povprašalo po mojem življenjepisu, ker nekako kar niso mogli razumeti moje razmere. Ko sem zaključila svoje pripovedovanje, so se sošolci navdušili nad mojo zgodbo ter me spodbujali: " Beca ( tako so mi pravili v šoli), nujno moraš napisati knjigo oz. svoj življenjepis!! Tvoja zgodba je tako zanimiva,da boš lahko veliko zaslužila in boš živela srečno do konca svojih dni." En sošolec, katerega oče je delal v papirnici, se je ponudil,da bo "zrihtal" papir, sošolka, katere mama je bila zaposlena kot tajnica, se je ponudila, da, bo mama natipkala vsebino knjige, druga sošolka je ponujala svojo mamo, da bo knjigo prodajala, itd.,itd.
Tega je že 27 let. Knjige se še nisem lotila pisat, čeprav so me še mnogi po tej ekskurziji spodbujali k temu.
Ne želim pisati o svojih grdih spominih na moje otroštvo. Pred nekaj leti sem rekla,da če že bom knjigo pisala, jo bom kako mi je uspelo vzljubiti življenje, kako sem srečna, skratka o lepih trenutkih svojega življenja.
In evo. To je zdaj to. Pisala bom bloge o sreči, veselju, radosti, ki sem doživljala skozi svoje dosedanje življenje. Mnogokrat se bom najbrž dotaknila svojih "grdih" spominov, a le dotaknila, zato da bo kakšna zgodba bolj razumljiva.
A kot že rečeno v naslovu, odločila sem se,da bom živela srečna do konca svojih dni. :)
Edina stvar, ki ste jo kdajkoli obvladovali, je vaša trenutna misel ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar