Nekaj časa sem bila sama, kasneje pa sta se v Bovec preselila še moja polsestrica in oče. Najprej smo živeli v eni zelo stari hiši, ki je sicer imela vodo, a zelo slabo električno napeljavo v bližini matere (moje prababice). To je bil novi šok zame. Kar naenkrat sem postala gospodinja, mama, varuška in še kaj. Na srečo mi je na pomoč priskočila z marsikakšnim nasvetom teta Ivanka. Oče je pričel delati v Italiji v rudniku. Cele dneve je delal v rudniku, po službi pa hitel z gradnjo hiše, ki jo je pričel graditi že pred leti. Oče je gradil veliko hišo s tremi trosobnimi stanovanji. Upajoč,da bomo njegovi otroci nekoč živeli v njej. Kmalu smo se res preselili vanjo. Živeli smo zelo skromno. Imeli smo komaj kaj pohištva in drugih potrebščin. A je kar šlo.
Zase vem,da me je puberteta precej zdelovala. Iskala sem svoje poti, a dostikrat sem izbrala, take na katere danes nisem ponosna. V šoli se spomnim, sem hotela nekako dominirati. V bistvu sta se v meni tepli dve osebnosti med seboj- ta izvirna in ta privzgojena. Privzgojena je bila, da sem se morala primerjati z drugimi, da sem morala imeti vse boljše od drugih, zaradi tega sem prav gotovo marsikomu storila kakšno krivico. Druga pa je bila tista, ki jo danes živim, tista, ki je želela spreminjati svet v lepši, složnejši svet. Tista osebnost, ki je verjela, da vse moje življenje ni zaman, da ima svoj namen. Tista osebnost, ki verjame v ljubezen, dobroto in odpuščanje. Po drugi strani pa sem morala biti odrasla, da sem lahko bila dober zgled sestrici in da sem bila očetu samohranilcu, iskalcu svoje lastne sreče, v oporo.
Zdaj, ko to pišem, vidim,da mi je bilo to obdobje težko.
Bližal se je konec moje osnovne šole. Odločila sem se,da ne bom šla naprej v šole, da bom šla služit, da bom lahko očetu pomagala zgraditi hišo do konca. A oče tega ni dovolil. Za to sem mu še danes neizmerno hvaležna. Želel je,da pridem do poklica in živim boljše življenje. Želela sem postati učiteljica, a takšnega šolanja se moj oče ni mogel privoščiti, zato sem šla na Srednjo gostinsko in turistično šolo, smer turistični tehnik, saj je bila razpisana štipendija, kar bi naši družini veliko pomenilo. Žal je pa tisto leto nisem dobila. Oče je tik pred zaključkom osnovne šole spoznal vdovo z dvema otrokoma in z njo je načrtoval nov začetek. V hiši smo preurejali prostore, da bi lahko vsi zaživeli skupaj. Oče je bil evforičen nad novo situacijo. Takrat sem se tudi jaz zaljubila v mojega dolgoletnega fanta. Očetu sem govorila, da preveč hiti, naj ustavi konje. Oče je bil hud name, češ da mu ne privoščim sreče, da sem ljubosumna. Takrat sva se veliko kregala. Na pomlad tega leta je oče imel v rudniku nesrečo na delu, neki stroj mu je zdrobil levo nogo oz. stopalo. Ta poškodba mu je še dodatno oteževala življenje. Jaz sem se zelo dobro razumela z mojo novo »mačeho«. Spominjam se,da me je peljala v Staro Gorico v nakupe in mi kot dobra mama svetovala, kaj naj si kupim in kaj mi pristoji. Celo mi je nekaj kupila. To je bilo zame nekaj novega.
A te pravljice je bilo kmalu konec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar