najstništvo

3.del

Očetove sanje so se ponovno razblinile. Njegova nova družina ni zaživela.Oče je začel piti in je tako prihajal vinjen domov. Veliko sva se kregala. Pričel me je tepsti, kar do sedaj nikoli  ni počel.  Nama ni dajal več denarja za hrano. Na srečo sem tisto poletje delala v sosednji restavraciji, da bi malo zaslužila za svoje dekliške potrebe. Razumela sem, da je z njim nekaj hudo narobe, a nisem vedela kaj. Na njegov 36. rojstni dan, t.j. 10. avgusta  1983,  je k nam prišla policija in ga odpeljala. Dva dni sva bili s sestro popolnoma sami, jaz stara 15 let in ona 12. Po dveh dneh sem pa vendarle šla  na policijo povprašat, kaj je z njim. Odgovorili so mi, da so ga odpeljali v Idrijo, v psihiatrično bolnišnico. Še isti dan sva s sestro sedli na avtobus in se odpeljali tja. Zvedela sem,da je oče bolehal za shizofrenijo in da najbrž ne bo nikoli več ozdravel. To je bila velika preizkušnja zame, saj nisem vedela kako naprej. Predvidevala sem, da bodo naju razposlali vsako k svoji mami, da mojega šolanja ne bo kot sem si ga zamislila, da bom morala zapustiti svojega fanta, ki mi je takrat pomenil ves svet. Kot, da ni bilo že dovolj hudega, je oče zbolel za pljučnico in so ga iz Idrije prepeljali na zdravljenje v Ljubljano.  Seveda sem ga šla obiskat. Sama. Ker pa sem imela prijatelja v Ljubljani, zdaj mu ne rečem več tako, sem prespala pri njemu.  Ko vsaj ne bi! Cel dan sem porabila, da sem očeta našla v bolnici. Doživela grozen prizor. Oče je bil bolan zaprt v kletki. Kot kaka žival! Na bruhanje mi je šlo. Na koncu me je čakalo še hudo neprijetno presenečenje pri prijatelju. Spala sem v njegovi sobi v postelji ob njegovi postelji. Še dandanes se sprašujem in ne razumem, kakšen signal sem mu dala, le kakšnega sem lahko po tistem grozljivem prizoru, da me je spolno izkoristil. Vem le to, da sem ponovno uporabila tehniko, ki sem jo že uporabljala pri mačehi.  Telo sem umsko » zapustila«. Naprej ne bom več razlagala. Samo mislite si lahko kako sem se počutila osamljeno, zapuščeno, prevarano, izgubljeno.

Po skoraj enem tednu pa je vendarle prišla socialna delavka do naju in naju preselila k njej domov, dokler se stvari niso rešile.  Sestro so dali v rejo  družini, ki je bila v bistvu naše daljnje sorodstvo. Dobro rejništvo. Mene pa so ponovno dali v rejo k teti Lizi. Prišel je september in tako šola. Šla sem v Izolo. V internat. Bila sem zmedena, osamljena. Vse mi je bilo težko, saj je bila moja prihodnost tako  nedorečena, nesigurna. Po treh mesecih v Izoli me je socialna služba prešolala v Ljubljano in me naselila k moji babici –noni, mami moje mame.  Oče se je kmalu ozdravil toliko, da je lahko ponovno pričel hoditi v službo in je prišel domov.  S sestro sva se tudi vrnili domov. Zelo vesela sem bila, da se je to zgodilo, saj se mi je življenje nekako ustalilo in umirilo. Žal ne za dolgo. Sestra  ni mogla  zdržati tega življenja, sama cele dneve in gospodinjstvo, saj mene ni bilo med tednom doma in zato se je odločila, da pobegne k svoji mami na Švedsko. S pomočjo bake ji je to uspelo. Vem, da sem bila besna nanjo. Po vsem kar sva pretrpeli tisto poletje, sem težko sprejela njeno odločitev.  Oče se je potem odločil, da se tudi on vrne na Švedsko, da proda hišo in začne znova. Jaz naj bi ostala v Sloveniji, da končam šolanje in nato naj bi se tudi jaz vrnila na Švedsko. Hišo je prodal, a ne celo, eno nedokončano stanovanje je pustil zame za vsak slučaj in  odšel. Jaz pa sem se ponovno vrnila v rejo k teti Lizi in med tednom bivala pri noni v Ljubljani. Ta tri leta so bila v bistvu prav lepa leta. S fantom sem se zelo lepo razumela. Pravzaprav mi je bil dober razlog, da sem se v šoli potrudila in da sem vzljubila življenje. 

Življenje pri noni je bilo urejeno in umirjeno. Nona je živela s svojim drugim možem z bogato zgodovino iz 2. Svetovne vojne in zaveden komunist. Nona se je vsa ta štiri leta trudila, da bi vzpostavila boljši stik z mojo mamo. A moja mama ni bila pripravljena. Včasih sem zaradi noninega posredovanja zasovražila tako mamo kot njo. Čeprav je moja draga nonica, ki jo imam neizmerno rada,  želela samo, da bi imela mamo. Nešteto noči sem prejokala, da sem mami pisala pisma in razglednice in kaj jaz vem kaj vse, a nikoli nisem dobila odziva.

Med poletnimi in zimskimi počitnicami sem hodila delat, da sem si zaslužila za preživetje, saj sem svoje rejništvo oz. stanovanje morala plačevati sama. Zdaj, ko to pišem, se pravzaprav sprašujem, kje je bila socialna služba? Res, da sem imela socialno štipendijo, ki je zadovoljevala le stroške bivanja pri noni, ne pa tudi pri teti Lizi, kaj šele za učbenike, obleke in podobno. Ne oče, ne mama mi nista pošiljala denar. A kot že rečeno mi ni bilo hudega, samo da sem imela svojega fanta.