najstništvo

4.del

Maja 1987 pa je moral  moj fant  služit vojaški rok. Vsak trenutek, ki sva ga lahko izkoristila, sva bila skupaj. Žal pa eno noč predolgo. Tisto soboto v marcu, ko se ura prestavi  naprej, sva s fantom celo noč presedela na »čolji«, t.j. tnalu pod ganjkom in sem zato prišla v ranih jutranjih urah domov, mislim domov v hišo. Teta Liza je »znorela«, češ kaj pa bodo ljudje rekli, da se vlačim takole ponoči naokrog, da ona tega ne bo prenašala in naj se odselim od hiše. OK, toda kam pa naj grem?! Šolo sem pravkar zaključevala, manjkalo je še tri mesece do konca. Službe nisem imela, da bi si lahko najela kakšno stanovanje ali kaj podobnega. Stanovanje, ki mi ga je oče pustil, pa ni bilo vseljivo. Moj fant je živel pri svoji stari mami, vdovi. Zakaj ne bom razlagala, tako je pač bilo. Lahko le omenim, da je imel še tri brate in je najbrž lažje živel pri njej kot pa v majhnem stanovanju s svojimi starši in brati. Dogovoril se je z njo, da se preselim k njima, dokler ne pride nazaj od vojakov, ko bova lahko najin stanovanjski problem rešila kako drugače. Lahko si mislite kako ponižno sem se preselila k njima. Že stotič se selim, ne dobesedno, ampak najbrž se da razumeti, da že prevečkrat. Dokler je bil doma je bilo pravljično do dneva, ko je moral na Kosovo. Služenje vojaškega roka je bila huda preizkušnja tako za fante kot za nas dekleta. Še danes začutim tisto bridko bolečino, ki sem jo čutila ob slovesu na ljubljanski železniški postaji. Junija je bilo konec srednješolskega življenja. S sošolci, s katerimi sem preživela nepozabna štiri leta, smo se poslovili. Treba je bilo drugim življenjskim obveznostim in  ciljem naproti.

Devetega julija 1987 sem pričela svoj prvi dan do penzije, kot jaz pravim temu dnevu. Delala sem v hotelu kot natakarica. Tako sem pričela svojo kariero, takrat sem bila izredno razočarana, a danes izredno hvaležna za to izkušnjo. Mogoče ne zaradi tistega kar se je posredno zgodilo z mojim fantom, ampak zaradi izkušenj in poznanstev, ki sem jih tam pridobila.  To podrobnost moram še razložiti. Torej moj fant je bil doma iz vasi oddaljen 4 km od mojega delovnega mesta. V tistih časih pa  je bilo veliko turistov v naših koncih in smo le redko končali službo po urniku. Tako, da sem se velikokrat sredi noči  vračala s kolesom domov. Ker je taka » vožnja« domov včasih bila prenaporna in nevarna, sem nekajkrat prespala pri prijateljici v Bovcu. Občasno pa smo šle s prijateljicami zvečer ven na ples oz. na pijačo. Moji sodelavki, ki nista bili iz naših koncev, sta dobili sobo v nekakšnem podjetniškem samskem domu in sem tudi kakšno noč prespala pri njiju. Moj fant je očitno bil pri vojakih vzoren in priden, zato je avgusta, sredi najhujše turistične sezone prišel domov na nagradni dopust. Tako sem ga bila vesela,da sem v hotelu spustila cel set krožnikov na tla od veselja, ko me je prišel obiskat. Ko pa sem po službi prišla domov, sem razumela,da je nekaj narobe. Mislila sem si, da ga moti, ker sem imela namen septembra iti na Švedsko na počitnice, kot sem to  počela že odkar se je pač oče odselil nazaj. Zaradi še neke druge neprijetne izkušnje z njegovo teto, sem se že prej nekako odločila, da se bom preselila k mojima sodelavkama, dokler ne pride fant od vojakov. Najbrž ga je tudi to motilo. Fant je bil zmeden. Zgleda, da se je zgodilo preveč stvari. Glede na mojo odločitev glede selitve, sem ga prosila, naj mi piše, saj bi on moral v prekomando v času, ko bi jaz bila na Švedskem in bi jaz tako ne mogla imeti njegovega novega naslova. In res šla sem na Švedsko, ampak ko sem se vrnila, ni bilo ne njegove pošte, niti me niso njegovi več pozdravljali. Potrpežljivo sem počakala še en mesec. Nič. Takrat pa… Ja, zdaj pride pa tisto poglavje, ki bi ga v življenju zradirala, pa ga ne morem. Takrat se mi je sesul svet. Vse mi je bilo ravno. Izgubila sem vero v še tisto dobro, kar sem v življenju imela. V mojo ljubezen. Takrat sem hodila na vse plese, vse žure. Resda nisem pila ali se drogirala, kaj takega mi ni nikoli prišlo na misel, ampak povsod me je bilo dovolj. In spoznala sem nekega  velikega, močnega fanta in sem se »zaljubila«. Hodila sem z njim na randije, plese, pice, izlete in še kaj. Pomagal mi je, da sem pričela z načrti, da si uredim svoje stanovanje.  Ampak... saj ste vedeli, da bo prišlo do tega, kajne?  Ob prvem in edinem in še zaščitenem spolnem odnosu sem zanosila. Ta otrok ni bil zaželjen. In ker je ta fant ves čas vedel, da sem imela še vedno rada svojega prvega fanta nikakor ni pristal, da bi tega otroka rodila. Sama pa tudi nisem imela dovolj poguma, da bi ga donosila, sama vzredila, vzgojila…Zato me je peljal v bolnišnico na splav. Ko sem se zbudila iz narkoze in predvsem šoka, sem najprej izgovorila ime svojega prvega fanta. Tako sva oba razumela, da za naju ni nikakršne prihodnosti. Takrat sem tudi jaz razumela, da sem se "zaljubila" v njegovo velikost in moč, ker sem se čutila zaščitena. Zaščitena?! Torej življenje je šlo naprej, jaz sem vmes dobila službo bolj primerno moji izobrazbi in znanju, živela sem s svojima sodelavkama, ena se je pravzaprav kmalu odselila. Moj prvi fant je vmes prišel iz vojske domov, pa sva spet postala par. A ne navaden par, pač pa par, ki se je skrival. Po nekaj mesecih se mi je to zazdelo neumno in sem mu dala pogoj:»Če se pri petnajstih letih nisem skrivala, se tudi pri dvajsetih nimam namena. Zato- ali sva par ali pa nisva. Odloči se. Samo en pogoj imam. Preselila se bova v svoje stanovanje in ne k stari mami«. Dala sem mu en teden časa, da premisli, sama pa sem šla s prijateljico na morje.

In tu se konča ta zgodba. Fant se je odločil za življenje pri stari mami.