ponedeljek, 25. oktober 2010

otroštvo



Rodila se je majhna deklica moškemu poln velikih sanj in načrtov ter mladi še prestrašeni mamici. Oba tujca v veliki novi državi. Oba neuka sta spočela otroka. Pa da začnem od začetka. Torej oče je pri svojih 18ih letih zbežal iz Slovenije ter pristal kot potrebna delovna sila na Švedskem. Ko si je nekako uredil življenje, si je želel ustvariti svojo družino. Željo je imel, da bi se poročil s Slovenko in dal oglas v neko slovensko revijo. Na oglas se je odzvala moja mama. Komaj osemnajstletna se je podala na Švedsko svojemu neznanemu ženinu naproti. Takoj sta se poročila in mama je kmalu zanosila.


 Otrok, torej jaz, je bil prevelika preizkušnja za oba, zato sta že prav kmalu začela razmišljati o ločitvi. Stara poldrugo leto sem po sili razmer pristala v samostanu v varstvu. Oče  je imel dobrega odvetnika in je zato dobil skrbništvo zame, a ostal je brez strehe nad glavo. Tako sem med tednom  živela v samostanu, med vikendi pa z očetom pri eni slovenski družini. Te družine se spominjam, samostana pa ne. Menda sem bila pri mnogih varuškah. Ena med njimi je bila špansko govoreča in naj bi, po pripovedovanju svojega očeta, jaz najprej govorila špansko. Žal danes ne znam špansko. Škoda!
Kmalu je oče spoznal svojo drugo ženo, ki je bila Srbinja.  Pri svojih treh letih sem dobila polsestrico J. Še prav dobro se spominjam dneva, ko so jo prinesli domov. Prav bala sem se je. Takrat pa se je začelo moje ne preveč lepo otroštvo. Moj oče je bil velik sanjač, zato je velikokrat menjal službo in mi z njimi domove. Mačeha je najbrž vse to težko prenašala, zato se je velikokrat znesla nad mano v fizični obliki. Torej sem bila mnogokrat tepena. Iz  majhnega švedskega mesteca smo se preselili v veliki Stockholm.   S sestrico sva po nekaj mesecev preživele v Beogradu, v Srbiji pri baki, mačehini materi. To so bili zame lepi časi. Mačeha je zanosila še drugič, in dobila sem še polbratca. Kmalu smo se po njegovem rojstvu preselili v Bovec, kjer naj bi jaz začela hoditi v šolo. Začela sem šolo, slovenskega jezika  nisem znala, zato mi je bilo precej neprijetno v šoli. V tem času se je v Bovcu zgodil potres.  Kmalu so me preselili k moji prababici, rekli smo ji mati, saj je moj oče moral odslužiti še vojaški rok. Mačeha se je s sestrico in bratcem vrnila nazaj na Švedsko. Pri materi mi je bilo zelo, zelo lepo.

Končala sem prvi razred. Ko bi morala pričeti drugega, so me preselili k moji babici,  noni. Tu mi ni bilo lepo. Povedati moram, da je moj oče bil nezakonski sin. V njegovih časih je bilo to sila neprijetno. Večinoma je živel pri svoji babici (materi) in dedku (oča). Seveda se je večkrat vračal k svoji mami in očimu ter svoji polsestri in polbratu. Vedno sem imela občutek, da se nas je nona bala ljubiti. Sram jo je bilo. Torej po mnogih prigodah in nezgodah o katerih bom govorila v prihodnjih poglavjih v Bovcu je bil čas za ponovno selitev, tokrat je prišel čas tudi zame, da se vrnem nazaj na Švedsko. V tem času sem pozabila oba jezika švedskega in srbskega. Torej ob vrnitvi sem se morala ponovno naučiti oba jezika. Stara sem bila 8 let in pol. V tem času me je začela moja mačeha spolno zlorabljati, pod pretvezo, da me bo naučila kako ravnati z moškimi. Pri osmih letih!!! O tem ne želim na veliko razpredati, le še toliko povem,da sem pri tem razvila sposobnost »zapuščanja« telesa. Kar pomeni moje telo je bilo tam, ampak moj um ne. Torej je lahko počela z mojim telesom, kar je hotela, jaz se tega nisem zavedala. Moram omeniti, da sem v tem času zamenjala, kar nekaj šol, zaradi regionalne pripadnosti. V enem letu sem zamenjala kar tri šole, če ne upoštevam sobotne » jugoslovanske« šole. Grki, Turki in Jugoslovani smo lahko na švedskem imeli pouk ob sobotah v naših maternih jezikih, v mojem primeru v srbohrvaškem jeziku. V istem času sem spoznala mojo mamo in takrat so se začeli moji prvi obiski pri njej. Mama se je do takrat poročila z zelo prijaznim in dobrim človekom. Najprej sem začela hoditi k njej ob vikendih, kasneje še na počitnice. Kmalu sem se odločila, da se umaknem od očetove družine k mami, kjer bi imela več miru. Vsaj tepena ne bi bila. In res pri svojih desetih letih sem se preselila k mami, začela v šolo ter hodila k očetu na obisk med počitnicami in vikendi. Pri mami sem dobila vse, ampak prav vse, kar sem si poželela, mogoče ne takoj, ko sem rekla, ampak mama bi storila vse, da bi mojo želeno reč dobila čim prej. Ta luksuz pa me je začel kmalu dušiti. Namreč mama je vlagala vse vame, nase in za stanovanje pa nič. In to meni ni šlo. Poleg tega sem hodila v bližnjo šolo, kjer sem imela strašno nasilne sošolce. Osebno nisem imela kakšnih hujših težav. Najbrž so me pustili na miru, ker sem bila tak preplašen deklič. Nekaj let, po moji preselitvi sem v časopisu prebrala, kako so moji sošolci pretepli našega, sicer starejšega učitelja, do smrti. Mama je tudi zanosila, zato se je moje nelagodje še povečalo. Želela sem se vrniti k očetu. A na Švedskem ne gre to tako enostavno. Ko se otrok na hitro premišlja, da bi rad zdaj pri enem zdaj pri drugem staršu živel, ga socialne službe dajo na nevtralen teren, t.j. v rejo. Imela sem izredno veliko srečo. V rejo me je vzela družina moje najboljše prijateljice. Bila je to švedsko avstrijska družina s tremi otroki. Tega dela otroštva se tudi zelo rada spominjam. Pri tej družini sem živela pol leta po tem času pa bi se morala vrniti k željenemu staršu, torej k očetu. Oče je imel svojo pekarno, slaščičarno in picerijo.  Že ko smo iz Slovenije preselili nazaj na Švedsko se je oče, tudi sicer po poklicu pek, začel ukvarjati s peko kruha in peciva. Začel je pravzaprav kar v naši domači kuhinji, kmalu je vzel v najem manjšo pekarno in v času, ko sem živela pri mami si je kupil svojo pekarno s picerijo. Oče je zelo veliko delal. In da bi bil bližje svoji pekarni smo se, ne vem kolikokrat  že, preselili iz enega konca Stockholma na drugega. Jaz pa nisem želela več menjati šole, zato sem se vozila eno uro daleč v svojo šolo. V bistvu me je oče, včasih njegovi šoferji, peljal v šolo, ko je razvažal kruh in pecivo po mestu. Takrat je trajalo lahko tudi dve uri.
Socialna služba se je veliko ukvarjala z našo družino, a moj oče, pravzaprav tudi jaz, je to jemal kot pretiravanje. Mačeha me je res veliko tepla, danes sicer razumem njene stiske, a ne odobravam njen način obnašanja. Nekega dne pa se je oče predčasno vrnil iz službe in je videl mačeho kako me davi. Jaz se tega dogodka, hvala Bogu, ne spominjam, spominjam se dovolj drugih, za katere mi oče ni hotel verjeti, da so resnične. Niti ni imel priložnosti,da bi se zavedal kaj vse se je doma dogajalo, saj je bil le redko doma. Mislil pa si je tudi, da sem pač občutljiva, kar v resnici tudi sem, in da sem ljubosumna. Ko pa je le prepoznal resnico, je zapakiral moje obleke, kolo, pisalno mizo in posteljo, me za nekaj dni preselil k moji nekdanji rejniški družini, da bi uredil nekatere stvari. Odločil se je, da me odpelje v Bovec, v svoj rodni kraj. Tako me je v istem letu in mesecu, kot je umrl Tito, moj oče odpeljal v Bovec.
Jokala sem celo pot do Slovenije.

3 komentarji:

moi pravi ...

Ujej, koliko vsega si doživela in preživela. Me veseli, da si se lotila pisanja. To pomeni, da si opravila s preteklostjo, da jo boš dala na papir (v tem primeru na ekran ;) in bo le še to, kar je - preteklost.
Ne vem zakaj si morala vse to preživeti, pravijo, da si sami izberemo svoje življenje in izkušnje na katerih se učimo - kakorkoli se to čudno sliši.
Me veseli, da sva se spoznali!

• ♥ Natali ♥ • pravi ...

Komaj si začela... te še čaka nekaj branja... v nadaljevanju bom napisala, kako danes vidim- zakaj sem bila ravno jaz izbrana za takšne izkušnje...

Anonimni pravi ...
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.