2.del
Prišla je pomlad, pa še poletje, ki sem se ga veselila, saj je takrat iz Švedske na obisk prihajala moja sestra s svojim sinom. Skupaj smo hodili na morje. Sestra je bila mlada samohranilka, ki je predčasno zapustila šolo, ker je zbežala od doma, od svoje mame, moje mačehe, ker ji ni bilo za živet z njo. Da se je lahko preživljala, je morala delat, zato je pustila šolo. Kmalu zatem je še zanosila. Spominjam se, da sem bila zelo huda nanjo. Ampak danes vem, da je bila ta okoliščina zanjo pravi blagoslov. Zaradi tega otroka je doštudirala in si uredila zelo, zelo lepo življenje. Prav ponosna sem nanjo. Resda je to na Švedskem precej lažje, a vseeno.
Pa je prišla vojna. Pri nas ni bilo tako hudo. Angleški turisti, ki smo jih spravljali na kup, da jim omogočimo varno vrnitev domov, nam sploh niso mogli verjeti, da je pri nas vojna. Ko je bilo tistih deset dni psihične vojne konec, vsaj za nas v našem koncu, sva se odločila, da se poročiva. Povabila sva tudi moje starše in celo mojo švedsko rejniško mamo, a so se vsi bali priti zaradi »vojne«. Moj oče je pravzaprav bil na poti v Slovenijo, ko se je vojna pričela, a so jih odpeljali kar nazaj. Torej poročila sva se v krogu njegovih staršev, moje none in mojega strica, ki je bil moja poročna priča ter najinih najboljših prijateljev.
midva na Postbridge mostu- Devon
Živela sva precej normalno, dokaj ugodno življenje, če odmislim vse kredite. Čeprav mojemu možu na začetku ni bilo enostavno. Bila sem zelo ljubosumna in pedantna žena. No, to zadnje je bilo nama skupno. V začetku poletja pa sem zanosila. Sestra je ponovno prišla, seveda s svojim simpatičnim sinčkom in smo šli na morje. Meni je bilo pretežno slabo, šlo mi je na bruhanje. Predzadnji dan pa smo šli v Postojnsko jamo. Nečaka sem celo pot nosila, saj se je nekako bal tiste teme in vseh tistih kapnikov. Pred odhodom domov sem ugotovila, da krvavim. Najprej sem pomislila, da sploh nisem noseča. Naslednje jutro ponovno opazim kri. Ker sem se ustrašila, sem šla k zdravniku, ki mi je takoj dal napotnico za v bolnišnico. Hitro smo pripravili kovčke in se odpravili v bolnišnico. A nekje med potjo me je prijel hud krč in sem hudo zakrvavela. Takoj mi je bilo jasno, da sem izgubila otroka. Seveda sem to vzela kot kazen. Takrat sem prvič doživela depresijo. Vsak mesec me je zagrabila tridnevna depresija. To je trajalo malo več kot pol leta. Že sem se odločila, da ne bom imela otrok. Tudi najin zakon je postal napet. A kaj, oba sva stisnila zobe in upala na boljše čase. Na pomlad smo zvedeli, da je tast zbolel za rakom na grlu. Veliko mu nisva mogla pomagati, saj smo živeli več kot 100 km narazen. Nekaj časa sva bila še brez avta. Nekaj časa je kazalo, da bo ozdravel. Jeseni sva se z možem odločila na mojo željo in na željo moževih staršev, da se še cerkveno poročiva. Tasta smo mogli že nesti v kapelco. Takoj po poroki sem znova zanosila. Čez poldrugi mesec pa je tast umrl. Ker sem preventivno ležala doma, da ne bi ponovno splavila, sem pač imela ves čas tega sveta na razpolago. Začela sem risati, prebrala sem več knjig. Delala sem načrte, kako bom svojega otroka vzgajala. Ves čas pa me je bilo strah ali ga bom znala ljubiti. V sedmem nosečnosti pa so se začele moje nočne more. Podoživljala sem vse moje spolne zlorabe od mačehe, pa do »prijatelja« iz Ljubljane, pa otipavanja učitelja telovadbe… To je dejansko izgledalo kot v filmih. Prebujala sem se vsa prepotena. Moj mož se je prestrašil, mislil je, da se mi meša. Po eni strani upravičeno po vseh tistih depresijah in glede na to, da je moj oče bil shizofrenik. Do takrat namreč nisem nikomur spregovorila o spolnih zlorabah. Tokrat prvič, pa še to prijateljici, moj mož ni bil sposoben tega poslušati. Vsaj takrat še ne. In prišel je težko pričakovani julij, ko se je rodil moj prečudoviti sinček. Rodil se je dva dni pred mojim rojstnim dnevom. Tisti dan sem se tudi jaz ponovno rodila. O tem v neki drugi blog-objavi. To je bil najlepši otrok na svetu. Živi čudež. Lepo je bilo pripeljati domov tisto štručko. Tudi moj oče je bil zraven, ko se je rodil Žan. Teh trenutkov ne bom nikoli pozabila. Žan je bil priden in je lepo rasel. A ko je bil star 15 mesecev, sem kot strela z jasnega prejela neprijeten klic s Švedske z novico, da se je moj oče obesil.
moj mali Žan
prvi Božič z Žanom
Zdaj pa nekaj več o njem. Tisto poletje, ko se je Žan rodil, se je oče, kljub mojim opozorilom, za stalno preselil v Bovec. Po enem mesecu bivanja tu je obupal in se odločil, da se vrne nazaj na Švedsko, češ da tu ne more živeti. Moj oče je takrat bil star 47 let, zaradi bolezni pač v pokoju in ločen od svoje tretje žene. Moj oče je bil dober in tudi lep moški. Nagovarjala sem ga naj si poišče eno življenjsko sopotnico in naj uživa življenje. Po vrnitvi iz Bovca na Švedsko si je dejansko poiskal žensko in se z njo poročil. Le, da ga je ta ženska zelo izkoriščala. Poročila se je z njim zaradi bivalne vize in ves čas ga je tudi ekonomsko izkoriščala. Kot zgleda je obupal in se obesil. Zame je to bil hud šok, ki ga pravzaprav še do danes nisem prav prebolela. Hudo mi je bilo, da si je vzel življenje ravno, ko smo se njegovi otroci postavili na noge. Sestra se je ravno takrat odločila, da se poroči z očetom svojega otroka, ki se je vrnil k njej. Moj brat, ki je imel težave z drogo, je napredoval in začel študij. Jaz sem imela lepo družinico. Kakorkoli že, bilo je treba to prebroditi in iti dalje. Kmalu po tistem sem zanosila drugič. Imela sem nekaj manjših težav med nosečnostjo, a skoraj nepotrebne omembe. Mogoče kdaj drugič bolj podrobno o tem. Skrbelo me je pa, da ne bom mogla enako ljubiti tega drugega otroka kot prvega. V Žana sem bila noro zaljubljena, to je bil tako prisrčen in brihten otrok. Bil je prava maskota v našem delu mesta. Pri porodu drugega otroka sem imela malo več pozornosti s strani zdravnikov, saj je bil porod že precej čez rok in proti koncu se je začelo komplicirati. A na srečo se je vse dobro končalo in rodil se je moj E.T., kot sem mu pravila prvih nekaj dni, saj je bil ves zabuhel od mučnega poroda. In glej zame najbolj čudovito odkritje. Ugotovila sem, da se ljubezen ne deli, ampak se množi!!! Jaz pa sem se ves čas bala, da bom delala razlike med njima, saj sem tega veliko doživljala v svojem otroštvu. Torej domov sem prinesla Žigo. In moje življenje ni moglo biti lepše! Tik pred koncem porodniške pa zvem, da zapirajo moje delovno mesto- agencijo in da me bodo premestili na drugo delovno mesto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar