zadnjih dvajset let-doba zorenja

4.       Del

Postala sem redna gledalka oddaje Oprah Winfrey show. V tistem času je oddaja veliko govorila o rasti duha ( Remembering the Spirit). Veliko novega sem se naučila. Veliko novih pogledov na življenje. Spoznala veliko različnih novih zgodb, ki so si vendarle zelo  podobne. Zgodbe polne bolečin in iskanja sreče.

Torej, šla sem na razgovor za novo službo- zastopnico Zavarovalnice Maribor. Najprej sem delala honorarno. Čakalo me je nekaj učenja in nato na teren. Prebrala sem pogoje sodelovanja na festivalu Turizmu pomaga lastna glava, na katerega naj bi šli s turističnim krožkom. Odprla sta se mi popolnoma dva nova svetova- zavarovalništvo in delo z otroki.  Zelo zanimivo. Prav padla sem noter. Všeč so mi bili seminarji za mentorje turističnih krožkov. Na ta račun sem videla nekaj lepih  slovenskih krajev, spoznala čudovite ljudi- še vedno so učiteljice moje favoritke in zorela. Delo z otroki je bilo zame fantazija. Moja kreativnost je šla v nebo. V obeh delih sem uživala.

turistični podmladek Postojna 2005

V zavarovalnici sem imela čudovite sodelavce (še vedno smo skupaj) s katerimi sem zorela in rasla. Oni pa z mano. Bila sem srečna. To se je poznalo tudi na zunaj, ljudje so bili radi v moji bližini. Moja bližina jih je pomirjala in bogatila. Končno sem se začela počutiti dobro v svoji koži. Končno sem začela verjeti, da si tudi jaz zaslužim srečo.  Poletela sem…Žal pa moj mož ni letel z mano. On je obstal. Služba ga je že tako bremenila, da ni videl prihodnosti pred seboj. Tudi najini konflikti so bili vedno večji. Moram pa priznati še eno mojo slabost. V resnici nikoli nisem prebolela svojega prvega fanta. In bolj, ko sem tlačila ljubezen do njega, bolj me je mučila, predvsem ponoči v sanjah. Žal, se je to dogajalo tudi njemu. Oba sva trpela vsak s svojo družino. Njegovi ženi, se mi zdi, je bilo še najhuje, trpela je za hudim ljubosumjem, čeprav ne eden ne drugi ni bil pripravljen razdreti družine. Moj mož je, zanimivo, do tega bil zelo strpen. Enostavno, zaupal mi je, da ne bom ogrozila svoje družine zaradi tega. Manj strpen je pa bil do mojih težav z depresijami in obračunavanjem s svojimi čustvi in težavami iz otroštva. Že je bilo govora o ločitvi. Hudi vzponi in padci. Jaz sem imela drug pogled na družino. Meni veliko pomeni družina s tradicijo, vedno sem si želela veliko družino, kjer bi bilo veliko otroškega smeha, praznovanja, igranja…možu ne. In glej ga zlomka-zanosila sem.  En mesec pred sprejemom v redno zaposlitev! Obetala se mi je ločitev. Meni pa se je uresničila moja največja želja- še en otrok. Vedno sem si želela 4 otroke.  Nova preizkušnja. Goreče sem molila, naj mi Bog pomaga, da rešim vse troje- službo, družino, otroka. Moža je ta nosečnost pahnila v še večje gorje. Edina opcija zanj je bila splav.  Prijateljica mi je svetovala, da moram misliti na moža in družino. To je bilo odločilno. Šla sem splavit.  Svet se mi je podrl. A morala sem pomisliti na prihodnost in ne oteževat razmere. Mesec po tem sem dobila zaposlitev. S krožkom je šlo super. Tako dobrih pol leta. Mož je ves čas iskal  alternative v službi in jo je našel. Prijavil se je na delovno mesto za varnostnika na slovenski ambasadi  na Nizozemskem, ki se je na novo odpirala. Služba pa pogojuje, da gre cela družina. Šla sva na razgovor in uspelo je!!! To me je zmedlo in vrglo iz tira. Ravno, ko sem svoje življenje postavila na noge- zadovoljna in srečna tako s službo, družino in s seboj, pa  sprememba. A ker imam rada Nizozemsko, sem se sprijaznila z dejstvom, da se z družino selimo v tujino za nekaj časa. Važno mi je bilo le, da ostanemo skupaj!!! Hja, zapokali smo in šli. Mož je šel en mesec pred nami, da nam je uredil stanovanje, da se je privadil na novo službo. Veleposlanika je celo peljal na nogometno tekmo v Amsterdam, ko je igrala slovenska nogometna ekipa na evropskem prvenstvu. Lepa služba ni kaj. Julija 2000 smo torej odpotovali še mi trije, jaz, Žan star 6 let in Žiga star skoraj 4 leta. Stanovanje je bilo čudovito. Okolica še lepša. Težava je nastala, ko sem želela otroka vpisati v vrtec. Žan je bil za Nizozemske razmere že šoloobvezen, Žigu pa sta manjkala dva meseca do šole, saj tam otroci začnejo šolo s štirimi leti. Vrtec pa je bil zelo, zelo drag. V Ljubljani  na razgovoru so naju opozorili, da otroka ne bosta smela biti breme, ki bi ovirala naju pri delu. No, mož je bil zaposlen kot varnostnik in šofer na veleposlaništvu, jaz pa naj bi bila v pomoč pri čajankah in večerjah v rezidenci in moja delodajalka je gospa veleposlanikova . Nabavili smo si varuško, ki se je iz Slovenije preselila k nam. Zelo fejst punca!!! In tako smo živeli, jaz sem hodila v rezidenco čistit, saj hiša sploh še ni bila pripravljena  za življenje, kaj šele za kakšno čajanko ali večerjo, mož na veleposlaništvo, varuška pa je vozila otroka v šolo naprej in nazaj ter poskrbela, da sta jedla in tako naprej. Kmalu pa nas je prisotnost varuške začela utesnjevati. Mi nismo bili vajeni, da bi še nekdo živel z nami in posegal v našo intimo. Varuška pa se je tudi premislila, saj se ji je zdelo izguba časa, takole čuvati otroka. Plača ni bila ravno najboljša, želela je nekaj več. Popolnoma razumljivo. Odšla je.

rezidenca

                        

Jaz sem se že sprijaznila, da moje delo bo čiščenje rezidence. Moj delovnik je izgledal nekako takole: najprej sem pobirala odpadlo listje na dvorišču, tam je bilo zelo veliko listavcev, pobrisala sem roso na terasi, nato sem postlala postelji, očistila kopalnico, posesala celo hišo, pomila tla, pobrisala prah, hiša pa ni bila majhna in nato opravila še kakšno delo, ki mi ga ja naložila gospa veleposlanikova. Moram priznati, da sem se zaradi tega dela počutila ponižano. Iz tistega uspeha , ki sem ga doma že doživljala, sem šla v svet, da čistim!! Glede na to, da sva bila izbrana kot par predvsem zato, ker jaz govorim več jezikov, mi to čiščenje ni bilo ravno v ponos. Težava pa je bila še v odnosih. Gospa veleposlanikova me je znala zmešati z njenimi izjavami in obnašanjem, da včasih nisem znala niti hoditi. Težave so se pričele, ko sta otroka zbolevala zdaj za eno zdaj za drugo virozo. Seveda mi je bila prioriteta moja bolna otroka kot pa njena postelja in prah. Zato sem se odločila, da ne bom več hodila v rezidenco. Posledično je to zaostrilo še moževe delovne razmere. Tik pred tem pa so nove razmere bile za nas tako obremenjujoče, da sem se želela vrniti domov. Dovolj mi je bilo vsega. Žanu je bilo zelo težko, saj se je moral fajn mučiti v šoli, da bi spravil noter  vso  snov, ki naj bi jo do takrat obvladal z jezikom vred. Oba sta kar naprej zbolevala. Po temeljitem premisleku, sem vseeno ostala. Vrnitev domov, bi pomenil finančni polom, saj bi morala pokriti vse stroške, ki so nastali s selitvijo. Torej ostali smo.

Božič pri sestri na Švedskem

                                                      

Prilagodili smo se nizozemskemu načinu življenja, vremenu in začeli uživati. Za Božič smo se zapeljali k sestri na Švedsko, domov nismo upali, ker smo se bali, da se ne bi vrnili. Moje življenje je postalo lepo. Skrbela sem za moja dva angelčka, ki ju naravnost obožujem. Imela sem čas, da sem delala na sebi. Moja zvesta spremljevalka je bila še vedno oddaja The Oprah Winfrey show. Ravno tisto leto je imela kar nekaj oddaj v zvezi z odnosi moški/ženska, težavami že odraslih otrok ločenih staršev, jezo…Šla sem skozi procese odpuščanja, razkrivanja svojih strahov, zamer oz. sem nadaljevala svojo pot zorenja, ki sem jo pravzaprav začela že doma.  Pridobila sem kar nekaj dobrih prijateljic. Začela sem hoditi na tečaj Ci gonga. Doma smo veliko ustvarjali. Zimske počitnice smo preživeli doma v Bovcu. Uživali smo, saj smo smučali, obiskali prijatelje, skratka lepe počitnice. A, ko smo se vrnili v Den Haag, nas je v poštnem predalu čakalo presenečenje- moževo delovno mesto so ukinili. To je pomenilo, da smo se morali vrniti domov. Ker sta bila otroka šoloobvezna, je to pomenilo, da takoj, ko se zaključi šolsko leto, moramo nazaj domov. Ni kaj, sprijaznili smo se s to novico. Poskušali smo izkoristiti čas na Nizozemskem, da smo jo čim več videli. Moram omeniti, da  se je na tem veleposlaništvu v enem letu zamenjalo osem tajnic, en diplomat in še moževo delovno mesto so ukinili. Upam, da se razume, da je bilo nekaj hudo narobe na tem veleposlaništvu. Gospa veleposlanikova!



Žiga in juf Miriam