Moja Monika in Joel 1. del

Nekaj dni pred  rojstnim dnem sina Joela moje najboljše prijateljice Monike sem se spomnila,da njen prvorojenec praznuje 18. rojstni dan. Že nekaj let si ne pošiljamo voščilnice in darilca, a za 18.rojstni se pač spodobi, da vsaj voščilnico pošljem. In zdaj, ko že znam malček bolje ustvarjati, sem se odločila,da naredim na hitro eno voščilnico, saj časa res nisem imela in še na Švedsko je morala.

Na hitro je nastala tale voščilnica.

Uporabila sem hrošča, ki mi ga je dala moi dala ( bil je pa samo eden). Edino asociacijo, ki sem jo imela, je, da pri 18ih ponavadi naredimo izpit. Zato sem uporabila avto, ki sem mu malček krivo izrezala prednjo šipo :(, nalepila sem mu lučke in registrsko tablico. Embosirala sem muffine na različne barve papirjev in jih izrezala na kocke, saj ne vem zakaj. Pač tako se mi je zdelo tako najbolje tisti moment. Vse skupaj nalepila na potiskan jeans papir, ki se mi je zdel primeren za mladega moškega in dodala tagec Happy birthday. Narisala črte, saj se mi je zdela voščilnica nekam prazna. Pa še nisem bila zadovoljna.

Nato sem dobila tole idejo:

V kot sem vtaknila voščilo-kazalo ( majhno pač), ki se ga lahko takole izvleče:

In za na hitro narejeno voščilnico sem bila dokaj zadovoljna.

 *****

In zdaj še nekaj o Moniki. Že kar nekaj časa  se pripravljam, da bi o njej kaj več povedala. Nekaj malega sem o njej že povedala tukaj. Zgodba je dolga, zato sem jo razdelila v dva dela. Upam,da vam bo zgodba všeč, ker je nekaj posebnega in da boste komaj čakali še drugi del.

hahaha, še vedno se nasmejim, ko se spomnim, kako sem jo spoznala.

Konec novembra  davnega 1987 sem sedela v lokalni piceriji, ko je šlo mimo okna nekaj blond vodičk švedskega Yugotoursa ( nekoč uspešna potovalna agencija) in ena med njimi je zelo izstopala, ker je poskakovala, vriskala  in bila zelo razposajena v tistih modrih bundah (še zdaj jih vidim pred očmi). Seveda ste že uganili - bila je Monika. Njihov mentor, ki je vmes vstopil v picerijo po nekaj napotkov, mi je zaupal, da bo ravno ona ostala v Bovcu. Kar dan mi je pokvaril: "A tale afna bo tukaj mi sramoto delala?!". Takrat se še nisem izdala, da govorim švedsko in sploh nisem želela navezati stik z njo. Moram priznati, da čeprav sem rojena na Švedskem ali pa morda ravno zato, nisem najbolj navdušena nad Švedi. Zame so daleč preveč hladen narod in polni predsodkov, čeprav se imajo za zelo liberalne. Seveda so zlate izjeme. A o tem mogoče kdaj v prihodnje.

Seveda, dolgo nisem mogla skrivati kdo in kaj sem, saj sem vendarle delala v turizmu oz. v smučarski šoli in najino sodelovanje je bilo nujno. Ob najinem prvem neposrednem stiku sem ji pač zaupala,da govorim švedsko in  takrat sem dobila svojo najboljšo prijateljico. Presrečna je bila, da sem znala švedsko in da je tako daleč od doma mlada punca lahko navezala stik z nekom, ki jo bo razumel. In res- ooooo, kako sem se zmotila o njej- to je najbolj topel, ljubeč, nežen, vedno vesel človek kar jih poznam. Noja, če je kdo videl njene stiske takrat, sem to bila edino jaz. To zimo sva se družile dobesedno noč in dan. V veliko podporo sva si bili.  Takrat sem se zelo navezala tudi na vse smučarske  učitelje, pa Kompasove vodiče in vodiče drugih agencij. To smo žurali!! To je bilo definitivno eno mojih najlepših obdobij mojega življenja. To se je ponovilo še naslednjo zimo in nič več potem.

midve za pusta- siamski dvojčici Nini in Mimi