2.del
Z Moniko sva seveda obdržali stike, kot se za prijatelje spodobi. Obe sva se poročili, jaz na njeno poroko nisem šla, saj si nisem mogla privoščiti potovanja v tujino pri tisti hudi inflaciji, Monika pa na mojo poroko ni upala priti, saj sva se poročila kmalu po vojni 1991. Najprej je ona rodila Joel-a, nato jaz Žan-a, pa ona Hugo-ta in še jaz Žigo. Vedno smo si pisali za rojstne dneve in praznike, pa še kakšno pisemce. Monika je imela velik smisel za ročno izdelane voščilnice, pa kaligrafija ji je šla zelo dobro od rok. A je ta hobi bila prisiljena opustiti. Namreč pri porodu njenega najmlajšega sina se ji kolki niso postavili več na svoje mesto. Posledica je bila, da so ji dobesedno nogi padali ven iz kolka. Ni mogla hoditi, ni mogla sedeti, ni mogla živeti. Monika, ki je bila bolj buckaste narave, je zelo shujšala. Trpela sem z njo, saj nisem vedela kako naj ji pomagam. Švedsko zdravstvo tudi ni bilo pripravljeno kaj storiti,da bi ji kaj pomagali, ves čas so ji govorili, da se bo samo uredilo. Pa se ni!!! Pet let se ni nič zgodilo!!! Nazadnje je vzela visok kredit,da je šla na privatno operacijo, kjer so ji dobesedno "zašraufali" kolke. V tistem letu, ko smo živeli na Nizozemskem, smo za Božič šli na Švedsko in Monika je želela, da se ustavimo še pri njej.Tudi jaz sem si želela, da bi jo videla, a nisem upala jo obremenjevati, saj je bila v začetku decembra operirana. Vseeno smo šli k njej in njeni družini. Jokala sem, ko sem jo videla v živo!!!! Nisem mogla verjeti koliko je pretrpela!! Enostavno ni bilo fer, da je tak dober človek toliko trpel!!! A kmalu se je postavila na noge in zaživela. In zato sva lahko kmalu uresničili najine največje sanje- da se najini družini srečata v Bovcu. Bilo je tako lepo kot sva si predstavljali. Tudi mi smo jih ponovno obiskali na Švedskem v Göteborg.
Monika in jaz leta 2000 ( po Monikini operaciji)
Z Moniko sva seveda obdržali stike, kot se za prijatelje spodobi. Obe sva se poročili, jaz na njeno poroko nisem šla, saj si nisem mogla privoščiti potovanja v tujino pri tisti hudi inflaciji, Monika pa na mojo poroko ni upala priti, saj sva se poročila kmalu po vojni 1991. Najprej je ona rodila Joel-a, nato jaz Žan-a, pa ona Hugo-ta in še jaz Žigo. Vedno smo si pisali za rojstne dneve in praznike, pa še kakšno pisemce. Monika je imela velik smisel za ročno izdelane voščilnice, pa kaligrafija ji je šla zelo dobro od rok. A je ta hobi bila prisiljena opustiti. Namreč pri porodu njenega najmlajšega sina se ji kolki niso postavili več na svoje mesto. Posledica je bila, da so ji dobesedno nogi padali ven iz kolka. Ni mogla hoditi, ni mogla sedeti, ni mogla živeti. Monika, ki je bila bolj buckaste narave, je zelo shujšala. Trpela sem z njo, saj nisem vedela kako naj ji pomagam. Švedsko zdravstvo tudi ni bilo pripravljeno kaj storiti,da bi ji kaj pomagali, ves čas so ji govorili, da se bo samo uredilo. Pa se ni!!! Pet let se ni nič zgodilo!!! Nazadnje je vzela visok kredit,da je šla na privatno operacijo, kjer so ji dobesedno "zašraufali" kolke. V tistem letu, ko smo živeli na Nizozemskem, smo za Božič šli na Švedsko in Monika je želela, da se ustavimo še pri njej.Tudi jaz sem si želela, da bi jo videla, a nisem upala jo obremenjevati, saj je bila v začetku decembra operirana. Vseeno smo šli k njej in njeni družini. Jokala sem, ko sem jo videla v živo!!!! Nisem mogla verjeti koliko je pretrpela!! Enostavno ni bilo fer, da je tak dober človek toliko trpel!!! A kmalu se je postavila na noge in zaživela. In zato sva lahko kmalu uresničili najine največje sanje- da se najini družini srečata v Bovcu. Bilo je tako lepo kot sva si predstavljali. Tudi mi smo jih ponovno obiskali na Švedskem v Göteborg.
Nato pa...sva izgubili stike. Monika je bila res bolj površna s tem dopisovanjem v primerjavi z mano, a ponavadi je vendarle odpisala le z zamudo. Res pa je,da smo se videvali nekako vsake 2- 3 leta.
No, in kot veste, sem od oktobra lani tudi jaz FB članica in sem jo tam odkrila ter takoj poslala ...saj veste kako to gre...vsa presrečna mi je zelo hitro odgovorila. Pozanimala sem se, kaj se je zgodilo z najinim dopisovanjem. Pa mi kar ni mogla povedati. Končno mi pa le zaupa, da se je vmes ločila, da se je odselil.
WHAAAT???
"Kaj druga?" sem poskušala kaj več zvedeti, čeprav si nisem mogla misliti,da bi lahko našel boljšo žensko od nje.
"Ne, drugi."
WHAAAT???
" Ja, ugotovil je, da je gej."
WHAAAT???
"Kaj druga?" sem poskušala kaj več zvedeti, čeprav si nisem mogla misliti,da bi lahko našel boljšo žensko od nje.
"Ne, drugi."
WHAAAT???
" Ja, ugotovil je, da je gej."
TUP.
Živemu človeku se res lahko vse zgodi- pravimo v naših koncih. In res nisem vedela, kaj naj sem presenečena? šokirana? razočarana?
Monika se počasi pobira. Težko ji je, izgubila je nekako zaupanje v dobro. Vsak dan ji je izziv. Midve se sicer dobivava ob nedeljah na FB kofetku. Pač vsaka sedi s svojo skodelico kave in se "pogovarjava"., občasno grizljava še pepparkakor. Malo so nama pomladanske aktivnosti zmešale štrene, a se že zelo veseliva, da se bova kmalu videli. Letos gremo ponovno z avtom na Švedsko. Tudi njunih sinov ( visoka čez 190 cm) se že veselim, nič manj bivšega moža, saj je čisto fejst človek, žal mi je le, da je onesrečil ( najbrž proti svoji volji) mojo najboljšo prijateljico.
In ob snidenju sem prepričana, da bo nastala še kakšna tako vesela slika, kot sem jo objavila v tem postu.
In ob snidenju sem prepričana, da bo nastala še kakšna tako vesela slika, kot sem jo objavila v tem postu.
2 komentarja:
Ene zgodbe so res neverjetne, kar ne moreš dojeti da se lahko enemu človeku zgodi toliko nekih stvari. Me zelo veseli, da sta ponovno našli stik in kofetkata tako ob nedeljah. In prav fajn si se spomnila, da boš za 18ti rojstni dan poslala čestitko. Avto je vsekakor dober motiv in tisti privihnjeni rob s skritim tagom se mi zdi super.
Tako je, pri enih zgodbah res ostaneš čisto brez besed. Ena podobna že tako dolgo kroži po Mb, da je že skoraj mestna urbana legenda, pravzaprav pa nihče ne ve ali je res ali ne ;)).
Objavite komentar