sveče

Že nekaj let se "korajžam", da se bom lotila izdelave sveč, ampak ne tiste, ki jih vliješ v kalup, pač pa tiste stoječe sveče, kako se jim pravi po naše uradno, žal ne vem. Pred mnogimi leti v velikonočni prilogi Jane sem videla, kako je kar v naravi ženska izdelala sveče. In to mi je bilo tako všeč. In vredno poskusa. Nekega vročega avgustovskega dne sem se vendarle lotila izdelave sveč. Imela sem pomočnika Žigo. Tudi midva sva jih delala zunaj. Seveda v senci.

Nekaj let sem zbirala ostanke sveč :

kot na primer te tukaj.

Na zalogi sem imela še nekaj parafina,

vse skupaj sem dala v lonec in zakuhala,

da se je ves vosek stopil:

medtem, ko se je vosek kuhal sem narezala vrvico na 50 cm dolge trakove,

kar navadno tkano  bombažno vrvico

nato sva začela z namakanjem vsake vrvice posebej v lonec

na začetku se ni nič prijemalo,

me je že imelo,da bi obupala in

pomislila sem,da sem si napačno zapomnila postopek,

a kmalu , no, po 30-ih minutah se je že poznalo

nakar sva se spomnila, da bi bilo lažje, če bi polivala,

namesto namakala

in sveče so se začele debeliti,

po eni uri dela so zgledale že takole:

in še pol ure kasneje, pa takole:

Z Žigo sva bila ponosna na najine izdelke. Naučila sva se, da je bolje in lažje oblivati svečo, kot pa namakati. Naučila sva se tudi,da je potrebno vosek ponovno segreti/stopiti, ko se pričnejo delati mehurčki, saj sveča z mehurčki ni gladka, ampak "grbava" in še rahlo votla. Vrvico je potrebno povoskati celo, nepovoskana vrvica ne gori. So pa sveče zelo mehke in hitro lomljive.

Vseeno sva ponosna na najino delo.

Nekateri bodo doma izdelane sveče  dobili takole  v dar.