torek, 22. maj 2012

moja žalost-osebna izpoved

Tokratni prispevek bo moja globoka izpoved. Izpoved ene velike in nerazumljive bolečine.
Vsi tisti, ki ne premorete, da bi mi želeli dobro, končajte z branjem takoj zdaj. V desnem kotu pritisnite križec.
Tisti, ki me  pa imate radi, boste mogoče imeli dovolj poguma, da spoznate še to mojo plat.

Že nekaj ur točim solze in sem popolnoma neutolažljiva.
Razčlenjujem in iščem vzroke...
Pogrnila sem kot mama, pogrnila kot žena, pogrnila kot delavka, pogrnila kot prijateljica...pogrnila kot človek. Bumf, tresk, pljask....BUM!!!
In še huje je, ker mi je vse ravno. Ni mi več mar.
Kaj me briga, če v službi ne dosegam plana, pa kaj me briga, če moj najmlajši sonček noče hoditi po pravi poti in mi dela težave takšne in drugačne, eno za drugo. Pa kaj me briga, če moj starejši sonček gnije cele vikende pred računalnikom. Pa kaj me briga, če ima mož tisoč in eno zadevo, a mene ne sliši.Pa kaj me briga, če nimam stikov s svojo mamo in sorodniki. Pa kaj me briga, če me sosed ne pozdravlja.
Pa kaj me briga, če se kregamo. Pa kaj me briga, če gre ta svet v tri krasne. Ja, kaj me sploh briga!!!!
Vdam se!! Nič me ne briga več!!
Že nekaj mesecev v meni tišči žalost. Žalost, ki se je ne morem znebiti, žalost, ki me noče zapustiti, žalost za katero enostavno verjamem, da sem jo podedovala. In zdaj bruha iz mene in bruha in bruha in bruha...
Neutolažljivo jočem že nekaj ur.



In poslušam tale komad. Poslušala sem ga ne vem kolikokrat. Zapela ga je Celine Dion, pa Demis Roussos, z njim sem pravzaprav začela, pa z Juliom Iglesiasom,pa Ricky Shanom...v angleščini, italijanščini, nemščini, francoščini...
Obžalujem, da nisem ustvarila dovolj trdno družino in dom, da bi se v njej vsi dobro počutili, obžalujem, da moj sin izbira slabe klape, da mu  družina ni ( ni več) največja vrednota, obžalujem, da zna moj mož biti čustveno totalno odsoten, obžalujem, da znam jaz v ihti in razočaranju svojega otroka udariti, obžalujem, da drugi sin raje izbere računalnik kot pogovor s svojo mamo ali bratom, obžalujem,da se izogibam svojim prijateljem, ker jim nočem težiti s svojimi težavami, obžalujem, da mi ni več do sreče, obžalujem,da v meni živi žalost.
Čigavo žalost nosim?
mama moja, mar nosim tvojo žalost, ker se je tvoja mladost oz. mlada družina sfižila še preden se je začela?In zaradi tega še vedno nisi zmožna imeti stike z mano?
draga moja pokojna nona, nosim mar tvojo žalost, ker ti ni uspelo obdržati svojega dragega in si ostala sama s sinom, svojim pankrtom?
dragi pokojni moj nono, pred dnevi sem te bolje spoznala preko tvojih prijateljev in sorodnikov, povedali so mi,da si bil ves čas žalosten. Zakaj? Mar nosim tvojo žalost?
papi, zate vem,da si v srečnih krajih, zate prav gotovo nisem več žalostna.Pogrešam te pa še vedno.

Oglasi se tisti, čigar žalost nosim. Ne morem več. Dovolj mi je!!!
Ne morem je več skrivati! Ne morem se delati,da sem srečna, če pa nisem.

Bolj, ko se sprašujem , bolj pogrešam mamo, ki je nisem imela. Tisto mamo, ki bi mi znala reči: rada te imam . Vse bo dobro. Boš videla, da bo. Čudno, da to pogrešam, saj ponavadi človek težko pogreša tisto, česar ni imel. Zgleda, da sem ravno toliko okusila materinsko ljubezen, da jo znam pogrešati.
In to zdaj, ko bi morala biti sama močna in neustrašna mama, ker je mojega mlajšega puberteta zgrabila s tistimi njenimi grdimi kremplji, sem omagala. Omagala na celi črti. Rada bi bila jezna na koga, pa ne vem na koga. Rada bi šla nekam in rjovela in rjovela, dokler ne bi izrjovela vso to bolečino, vso to žalost, vso to apatičnost. In potem bi spala in se naspala. Rada bi se zbudila v občutku varnosti in ljubezni, v toplini in miru, v upanju in radosti.
Zgleda, da sem že rjovela skozi tale zapis. Premaguje me spanec.
Nisem popolna. Nisem pogumna. Evo zlomilo me je, pa še sama ne vem kaj. Vem le,da mi je žal za mojo družino. Žal, da jo ne znam držati skupaj. Zdaj bom očitno morala vložiti vse svoje moči, da sebe obdržim. Da sebe ponovno dvignem. Da v sebi prebudim radost.
Bog pomagaj mi s svojo milostjo! Rotim te, pomagaj mi!!!
Še vedno sem tvoj mali zaklad, zato me prosim usmerjaj in vodi. Pokaži mi znova svojo moč ljubezni.
Prebudi me iz te žalosti. Če je Jezus zmogel, zakaj jaz ne zmorem?
Mar nosim njegovo žalost?


Sosedov petelinček že prepeva... čas je,da si grem nabirat moči za nov dan...
Saj vedno pride nov dan in z njim novo upanje.
Tudi zame.

11 komentarjev:

Kefa pravi ...

(Nataša) Dovolj si močna in vztrajna, da boš odgovore na svoja vprašanja. Pregnala boš žalost in lažje zadihala. <3 Saj veš,da po vsakem dežju posije sonce. In boš videla, kako močno bo posijalo zate. <3

Vladuška pravi ...

Pride tak čas, ko smo na tleh, ko sem nam zdi, da se več ne moremo dvigniti, da zato nimamo niti malo moči več. Ampak ker upanje vedno obstaja, nam to tudi pomaga, da se počasi poberemo. Vem, da ti naše besede ne bodo mogle veliko pomagati in težko dojamem vso tvojo žalost in nemoč. Vem pa eno, najprej moraš postaviti na trde temelje sebe in ko boš ti dovolj močna, boš lahko pomagala tudi drugim in znova vzpostavila svojo družino. Verjamem, da ti bo uspelo. Meni je zelo zelo veliko pomagal avtogeni trening in mi malone spremenil življenje.

Helena pravi ...

Pridružujem se Vladkinim besedam. Če bi bila na tvojem mestu, bi si verjetno poiskala pomoč, ki bi mi pomagala, da uredim svoje življenje in posledično vplivam na življenje ljudi okoli mene. Lahko je avtogeni trening, lahko je strokovna pomoč, molitev ... Vsakemu se lahko zgodi, da se znajde pred visokim zidom in sam ne vidi rešitve. Dopusti, da ti kdo pomaga.
Želim ti in tudi verjamem, da bo za temi oblaki posijalo sonce.
Drži se in vse dobro ter hvala za iskrenost.

valentina pravi ...

Moje tri predhodnice so napisale skoraj vse,kar želim napisati sama.
Res se lahko zgodi vsakemu,vsaki v vsaki družini,skupnosti.
Nikoli ne vemo zakaj nam je nekaj namenjeno,zakaj smo si to zaslužili in kaj smo storili narobe.
Kakšnega pametnega odgovora ponavadi niti nimamo.
Sem pa pred časom brala tvoj življenjepis in vem,da ti življenje ni prizanašalo in ti v tvojih lepih krajih ni bilo nikoli z rožicami postlano.
Veliko si že storila,ko si dala vse te občutke ven,ven iz sebe.Zagotovo je sedaj malo lažje.
In kot so že predhodnice napisale,vedno posije sonce.

Naj ti sonce posije čim hitreje in naj sije čimmočnejše.

lp

moi pravi ...

Tako je. Ko toneš in si brez energije, lahko samo opazuješ, kako še bolj toneš. Nimaš moči za zagon, da prenehaš s tem brzenjem v brezno. Pomoč od zunaj je še kako dobrodošla.
Poišči jo, ne čakaj. Samo toliko, da se spet pobereš, za naprej tako veš kako in kaj.
Zavij se v vijolični žarek in ostani njem.
Mislim nate.

Karmen pravi ...

Včasih pride čas, ko ne vemo kako in kaj, res je kar so napisale predhodnice, najbolje je poiskati kakšno pomoč, vsaj nekoga, da se lahko v stiski obrneš nanj. Poiskati pomoč ni nič slabega. Važno je da se tebi povrne tvoja notranja moč.
Želim ti da ti kmalu posije žarek upanja! DRŽI SE IN NIKAR NE OBUPAJ!

Andreja pravi ...

Jap, očitno ima res vsaka hiša križ in tale tvoj ni nič kaj dober in lahko bi se že enkrat končal, končal za vedno in bi se obrnilo na bolje tudi zate. Tudi jaz mislim, da je najbolje, da si poiščeš strokovno pomoč za pogovor in ne obupaj, ker verjamem, da boš prav kmalu spemenjena in polna dobre volje.
Držim pesti in želim ti vse dobro čimpreje!
Pošiljam pozdravček upanja :-))

Mojca pravi ...

"Bolj, ko se sprašujem , bolj pogrešam mamo, ki je nisem imela. Tisto mamo, ki bi mi znala reči: rada te imam . Vse bo dobro. Boš videla, da bo."
Uf v telem pa te res popolnoma razumem, pa da te potolažim vsaj v tem, da jaz jo imam pa mi ni sposobna tega reči. V takem primeru bi bila rajše na tvojem mestu, kakorkoli se to grdo sliši.
Vem, čutim to tvojo bolečino, ker sme tudi sama v podobnem stanju. Sicer ni vzrok družina, ampak vseeno ... Življenje vedno najde izhod, v nas pa je da se ne predamo. Bodi trdna, jutri je nov dan, prinese ti lahko kaj lepega.
LP
Mojca

Irena pravi ...

Draga moja, le daj si duška! Menda ja ne misliš, da smo vsi drugi vedno srečni in popolni. Ko že misliš, da si uspešno opravila s svojim krutim otroštvom, pride včasih tak trenutek, ko te zgrabi, da bi pustil, da gre vse v maloro. Kaj pa, če bi že enkrat nehala misliti, da si ti sama za vse odgovorna?
1. Mlajši sin: naj ti omenim zgolj eno ugotovitev moje stroke: adolescentom je zelo pomemben družbeni položaj med vrstniki, v določenem trenutku bolj kot dobre ocene, bolj kot družina. Teorijo na stran, jaz bom moje verjetno prebutala, potem pa kramp in lopato v roke, naj gredo služit denar ter lok in puščico, da gredo lovit hrano.
2. Starejši sin: je verjetno 'nerd'. Za mame niso zabavni, za ostale pa so. Poišči si the Big Bang THeory na Youtube in si oglej kako epizodo skupaj s sinetom. Sicer pa se zateči k loku in puščici itd.
3. Mož: vsi dedci so čustveno odsotni, razen če gledajo nogomet, ampak gajba pira in BJ delata čudeže. Sicer pa, kot pri sinovoma: lok in puščica ;)
4. Sosed, ki ne pozdravlja je: a) kreten, b)primitivnež ali c) oboje.
5. Verjetno nisi ti kriva za to, da ne dosegaš norme, temveč zavarovalnica sama, ki ni sposobna v zadostni meri nagnati ljudem strah v kosti, da bi se hiteli zavarovat.
6. Odnosa z mamo in sorodniki ne bom komentirala, ker poznam tvojo zgodovino in se ti včasih po pravici čudim, da si normalna.
7. Ves tvoj trud in vlaganje v družino, dom, kraj in nenazadnje v lasten razvoj, mora obroditi sadove. Ampak včasih je človek pač na tleh in nima moči pogledati navzgor.
A sem kaj spustila?
Aja: to, da bo vse še dobro. Zdaj je pač hudo, ampak bo minilo.

helena pravi ...

Draga Natali! Bravo, začela si že sama na pravem mestu, nekomu (nam) si se odprla in povedala kaj te teži. To je začetek. Mislim, da zdaj potrebuješ nekoga, ki te bo samo poslušal - pomisli malo na koga se lahko v tem trenutku obrneš. Prav gotovo obstaja kakšna prijateljica... Nadaljnji korak pa je, da si skušaš poiskati strokovno pomoč. Naj te ne bo strah in sram narediti tega koraka. Tvoja življenjska zgodba vsekakor ni lahka in preveč "težek nahrbtnik" nosiš s seboj. Predvsem pa vedi, da absolutno nisi ti kriva za vse težave, ki jih opisuješ. Čimprej se sooči s strokovno pomočjo, nastavi ogledalo družini in tudi sebi in pozabi, da smo s teboj. Ne obupaj, dvigni glavo, predvsem pa se ne obtožuj. Verjemi in zaupaj vase.

helena pravi ...

No pa sem ušpičila kozla.... V predzadnji vrstici se mi je pred besedo pozabi izmuznil NE.