moja žalost-osebna izpoved

Tokratni prispevek bo moja globoka izpoved. Izpoved ene velike in nerazumljive bolečine.
Vsi tisti, ki ne premorete, da bi mi želeli dobro, končajte z branjem takoj zdaj. V desnem kotu pritisnite križec.
Tisti, ki me  pa imate radi, boste mogoče imeli dovolj poguma, da spoznate še to mojo plat.

Že nekaj ur točim solze in sem popolnoma neutolažljiva.
Razčlenjujem in iščem vzroke...
Pogrnila sem kot mama, pogrnila kot žena, pogrnila kot delavka, pogrnila kot prijateljica...pogrnila kot človek. Bumf, tresk, pljask....BUM!!!
In še huje je, ker mi je vse ravno. Ni mi več mar.
Kaj me briga, če v službi ne dosegam plana, pa kaj me briga, če moj najmlajši sonček noče hoditi po pravi poti in mi dela težave takšne in drugačne, eno za drugo. Pa kaj me briga, če moj starejši sonček gnije cele vikende pred računalnikom. Pa kaj me briga, če ima mož tisoč in eno zadevo, a mene ne sliši.Pa kaj me briga, če nimam stikov s svojo mamo in sorodniki. Pa kaj me briga, če me sosed ne pozdravlja.
Pa kaj me briga, če se kregamo. Pa kaj me briga, če gre ta svet v tri krasne. Ja, kaj me sploh briga!!!!
Vdam se!! Nič me ne briga več!!
Že nekaj mesecev v meni tišči žalost. Žalost, ki se je ne morem znebiti, žalost, ki me noče zapustiti, žalost za katero enostavno verjamem, da sem jo podedovala. In zdaj bruha iz mene in bruha in bruha in bruha...
Neutolažljivo jočem že nekaj ur.

In poslušam tale komad. Poslušala sem ga ne vem kolikokrat. Zapela ga je Celine Dion, pa Demis Roussos, z njim sem pravzaprav začela, pa z Juliom Iglesiasom,pa Ricky Shanom...v angleščini, italijanščini, nemščini, francoščini...
Obžalujem, da nisem ustvarila dovolj trdno družino in dom, da bi se v njej vsi dobro počutili, obžalujem, da moj sin izbira slabe klape, da mu  družina ni ( ni več) največja vrednota, obžalujem, da zna moj mož biti čustveno totalno odsoten, obžalujem, da znam jaz v ihti in razočaranju svojega otroka udariti, obžalujem, da drugi sin raje izbere računalnik kot pogovor s svojo mamo ali bratom, obžalujem,da se izogibam svojim prijateljem, ker jim nočem težiti s svojimi težavami, obžalujem, da mi ni več do sreče, obžalujem,da v meni živi žalost.
Čigavo žalost nosim?
mama moja, mar nosim tvojo žalost, ker se je tvoja mladost oz. mlada družina sfižila še preden se je začela?In zaradi tega še vedno nisi zmožna imeti stike z mano?
draga moja pokojna nona, nosim mar tvojo žalost, ker ti ni uspelo obdržati svojega dragega in si ostala sama s sinom, svojim pankrtom?
dragi pokojni moj nono, pred dnevi sem te bolje spoznala preko tvojih prijateljev in sorodnikov, povedali so mi,da si bil ves čas žalosten. Zakaj? Mar nosim tvojo žalost?
papi, zate vem,da si v srečnih krajih, zate prav gotovo nisem več žalostna.Pogrešam te pa še vedno.

Oglasi se tisti, čigar žalost nosim. Ne morem več. Dovolj mi je!!!
Ne morem je več skrivati! Ne morem se delati,da sem srečna, če pa nisem.

Bolj, ko se sprašujem , bolj pogrešam mamo, ki je nisem imela. Tisto mamo, ki bi mi znala reči: rada te imam . Vse bo dobro. Boš videla, da bo. Čudno, da to pogrešam, saj ponavadi človek težko pogreša tisto, česar ni imel. Zgleda, da sem ravno toliko okusila materinsko ljubezen, da jo znam pogrešati.
In to zdaj, ko bi morala biti sama močna in neustrašna mama, ker je mojega mlajšega puberteta zgrabila s tistimi njenimi grdimi kremplji, sem omagala. Omagala na celi črti. Rada bi bila jezna na koga, pa ne vem na koga. Rada bi šla nekam in rjovela in rjovela, dokler ne bi izrjovela vso to bolečino, vso to žalost, vso to apatičnost. In potem bi spala in se naspala. Rada bi se zbudila v občutku varnosti in ljubezni, v toplini in miru, v upanju in radosti.
Zgleda, da sem že rjovela skozi tale zapis. Premaguje me spanec.
Nisem popolna. Nisem pogumna. Evo zlomilo me je, pa še sama ne vem kaj. Vem le,da mi je žal za mojo družino. Žal, da jo ne znam držati skupaj. Zdaj bom očitno morala vložiti vse svoje moči, da sebe obdržim. Da sebe ponovno dvignem. Da v sebi prebudim radost.
Bog pomagaj mi s svojo milostjo! Rotim te, pomagaj mi!!!
Še vedno sem tvoj mali zaklad, zato me prosim usmerjaj in vodi. Pokaži mi znova svojo moč ljubezni.
Prebudi me iz te žalosti. Če je Jezus zmogel, zakaj jaz ne zmorem?
Mar nosim njegovo žalost?


Sosedov petelinček že prepeva... čas je,da si grem nabirat moči za nov dan...
Saj vedno pride nov dan in z njim novo upanje.
Tudi zame.