življenje je lepo ... in pika!

Ste me kaj pogrešale?

Se mi je, kot ste že navajeni, kar dogajalo. Diploma, projekt, prireditve, ...

Še danes podoživljam nepozabne spomine na prejšnjo soboto oz. otvoritev kašte. Kašta je bovško poimenovanje za vodnjak. In v Bovcu jih je kar nekaj, a najlepša in največja pa je v Dvoru, torej v našem koncu, kjer živim tudi jaz. Le-to kašto smo z otroci že nekaj let uspešno okraševali z bučami pa uredili novoletno okrasitev, zadnji dve leti pa jo okrašujemo še za veliko noč. 

Naša kašta, kakor tudi druge kašte, je bila nekoč središče vaškega dogajanja. Vaščani so  napajali svojo živino, žene so zajemale vodo in prale perilo. Pa tudi marsikatero rekle. Včasih so celo tekmovale katera bo kravjek smela odnesti na svojo njivico. Otroci so se veselili, ko so konje pripeljali napajat. To je bil prav prazničen dogodek, tako se spominjajo starejši prebivalci.  Ko sem bila jaz še majhna, smo se vaški otroci vedno zbirali pri kašti, kopali s(m)o se v njej, tudi kakšen randi se je zgodil ob njej...

Naša kašta pa že kar nekaj let ni imela več vode. Pet let sem hodila prijazno sitnarit na občino, da mi pomagajo, da naša kašta spet dobi vodo. Ja, celih pet let, zato velja velik poudarek na prijazno sitnarila. Letos pa sem jih postavila pred dejstvo, rekla sem: "Otvoritev bo 28.9., zato naredite kar hočete, da bo tekla voda. Naša kašta letos praznuje 110. obletnico in 20.obletnico prenove!!!". In očitno je bil to dovolj močan argument, da se je začelo nekaj dogajati. In dočakala sem enega svojih najlepših dni v življenju :)

Posebnost naše kašte je njena velikost. Namreč- leta 1903 je zgorel cel Plac (beri: center Bovca), ko so  si lačni otroci hoteli ocvreti jajca, medtem, ko so odrasli šli na romanje. Strehe so bile takrat še lesene, podstrešja polne suhega sena in hiše so zagorele kot šibice, "švejblni" po naše. Kamnita piramida z letnico 1893 je takrat stala na Placu. Po požaru so jo prenesli v Dvor ( Dor po naše), kjer so zgradili veliko kašto z manjšo na zahodni strani. V ta veliki so hranili vodo za gašenje požarov. V ta majhni pa so napajali živino in prali perilo. Pred 20imi leti pa je zgodovinska sekcija Bovec obnovila skoraj vse kašte v Bovcu, tudi našo v Dvoru, ki nosi ime Meticelnova kašta. Žal pa je presahnila voda v rezervoarju, ki je več kot kilometer oddaljen. Pa tudi cev je počila na več krajih. In tako je naša kašta ostala brez vode. Meni pa ni bilo vseeno!!! Zato sem se odločila, da ukrepam. In moja potrpežljivost je mene in moje sovaščane nagradila z obnovo in napeljavo na krajevni vodovod. In prišel je dan D...

Nekaj sovaščank se nas je zbralo, da pripravimo otvoritev. Nastala je najprej ena čudovita klapa, nato še čudovito druženje in ideje in na koncu še odlična prireditev o kateri se še vedno pogovarjamo.

Že pred 20imi leti je bil en tak dogodek in sem se sprva bala, da ne bomo mogli doseči nivo takratnega dogodka, a po mnenju mnogih, smo ga celo presegli. 

Težko je opisati to zadovoljstvo in veselje in srečo in pozitivnost in navdušenost in aaaahhh....

Upam, da lahko razumete vsaj malo mojega  veselja iz fotografij, ki jih je posnela moja soseda Tatjana.

moja nova vesela klapa

pismo, ki smo ga Dorjani prejeli pred skoraj dvajsetimi leti 

s prelepimi spomini na Meticelnovo kašto.

Pravkar pa se odpravljam na 12. hojo po buških stezah, naslednjo soboto imamo podelitev licenc lokalnih vodnikov in ena licenca bo moja :), naslednjo soboto imamo letniki žurko... in spet bom beležila lepe spomine....ker JE ŽIVLJENJE LEPO...IN PIKA!!!

ps. kdor si želi ogledati kaj več, lahko to stori tukaj :)