nedelja, 26. september 2010

mami,veš nikoli nisi bila sama, Bog je bil ves čas s teboj

vir slike
Za svojo prvo objavo, bom zapisala eno najlepših izkušenj s svojim prvorojencem Žanom.
Ko je bil star 6 let, me je s svojim obnašanjem tako razjezil,da sem mu jih pošteno naložila po riti.

Zavedajoč,da sem otroku storila hudo krivico, sem se mu zvečer pri večerni molitvi opravičila. Svoje opravičilo sem pričela nekako takole: " Veš kar sem danes storila ni bilo prav. Za to se ti iskreno opravičujem.Žal sem se pustila sprovocirati do te meje,da sem storila ravno tisto, kar sem si obljubila,da ne bom storila, da ne bom tepla svojih otrok, tako kot je mene moja mačeha." Žan je bil zelo radoveden otrok, skoraj po vsakem stavku te je kaj vprašal. Tokrat nič. Presunilo me je, da sem otroku povzročila travmo.
"Razlika je le ta,da ne glede na česarkoli, boš lahko vedno zaupal svoji mami in tatu. Oba te neizmerno ljubiva. Jaz nisem mogla nikomur zaupati. Vedno sem bila sama."

Ko sem zaključila, me je pogledal s svojimi lepimi modrimi očkami in dejal: " Mami, veš nikoli nisi bila sama, Bog je bil ves čas s teboj."

srečna do konca svojih dni






Mnogi moji znanci bežno poznajo moje otroštvo, o njem vedo le to,da je bilo precej kaotično in ne najbolj srečno. Vedo,da sta se moja starša ločila, ko sem upihnila komaj prvo svečko, da sem rojena na Švedskem, da sem se veliko selila, da sem imela mačeho, ki me je na mnoge načine zlorabljala, da sem živela enkrat pri teti, pa pri noni, pa pranoni, pa zdaj tukaj pa zdaj tam ....
Na avtobusu, ko sem se skupaj s svojimi sošolci peljala na ekskurzijo, me je nekaj sošolcev povprašalo po mojem življenjepisu, ker nekako kar niso mogli razumeti moje razmere. Ko sem zaključila svoje pripovedovanje, so se sošolci navdušili nad mojo zgodbo ter me spodbujali: " Beca ( tako so mi pravili v šoli), nujno moraš napisati knjigo oz. svoj življenjepis!! Tvoja zgodba je tako zanimiva,da boš lahko veliko zaslužila in boš živela srečno do konca svojih dni." En sošolec, katerega oče je delal v papirnici, se je ponudil,da bo "zrihtal" papir, sošolka, katere mama je bila zaposlena kot tajnica, se je ponudila, da, bo mama natipkala vsebino knjige, druga sošolka je ponujala svojo mamo, da bo knjigo prodajala, itd.,itd.
Tega je že 27 let. Knjige se še nisem lotila pisat, čeprav so me še mnogi po tej ekskurziji spodbujali k temu.
Ne želim pisati o svojih grdih spominih na moje otroštvo. Pred nekaj leti sem rekla,da če že bom knjigo pisala, jo bom kako mi je uspelo vzljubiti življenje, kako sem srečna, skratka o lepih trenutkih svojega življenja.
In evo. To je zdaj to. Pisala bom bloge o sreči, veselju, radosti, ki sem doživljala skozi svoje dosedanje življenje. Mnogokrat se bom najbrž dotaknila svojih "grdih" spominov, a le dotaknila, zato da bo kakšna zgodba bolj razumljiva.
A kot že rečeno v naslovu, odločila sem se,da bom živela srečna do konca svojih dni. :)


Edina stvar, ki ste jo kdajkoli obvladovali, je vaša trenutna misel ...

življenje je lepo, če se zanj odločiš

 Nekje sem prebrala:
Svetla prihodnost bo vedno temeljila na pozabljeni preteklosti;
ne moreš srečno živeti, dokler za seboj ne pustiš vseh napak in razočaranj v življenju.

Tega sem se morala naučiti. In se še učim. Zato mi je bilo  vedno težko začeti pisati o svoji življenjski zgodbi.
Naučila sem se, da je v življenju vse  ena IZBIRA. Sam si izbereš, če hočeš biti srečen, ljubljen in še kaj.

Zdaj pa sem se le opogumila, da zapišem svojo zgodbo. Napisala jo bom v treh delih.