moja knjiga

Te dni sem pospravljala svoje albume ( že zaradi slik, ki sem jih objavila na mojem blogu), pa sem se odločila,da pospravim še stare videokasete, pa moje stare dnevnike in razne zapiske. In med vso to "kramo" sem našla rokovnik  v katerega sem leta 1999 že začela pisati mojo knjigo. Poimenovala sem jo Ko je življenje postalo življenje.Po prebiranju teh zapiskov, ki so mi pravzaprav všeč, sem se odločila, da jih objavim na svojem blogu. Zapiske sem pretipkala in jih zdaj objavljam. Najbolje jih je brati po datumih od starejšega datuma proti novejšemu datumu.



Poglavja so:

• uvod
• otroštvo- tega poglavja nisem prepisovala, saj je več ali manj identičen mojemu življenjepisu že objavljenem na tem blogu
• pot -usoda
• človek
• osvobodimo se preteklosti
• vzljubimo to kar smo
• nove misli
• razvajajmo se
• obogatimo odnose v okolici
• vsak dan se nasmej

Obstaja možnost, da se bom na svoje bloge vračala ter kaj popravila, predvsem pa kaj dodala.

Še vedno se učim...

uvod



poglavje UVOD

Že od svojega ranega otroštva sem želela biti pomembna in znana. Kot deklica sem si želela, da bi postala slavna in lepa igralka, a  govorili so mi, da sem grda in da nič ne znam. Nato sem se začela oklepati manj sanjskih želja. Želela sem si le še prijeten dom in svojo družino. Ostale stvari, se mi je zdelo, da jih  bom že kako dosegla. Prijeten dom in družino se mi je zdelo, da je težje doseči. Po vsem kar sem videla in doživela kot otrok, je bil prijeten dom in srečna družina zame absurd. Ampak jaz sem globoko v sebi bila pripravljena. Bila sem pripravljena iti čez gore in morja. Presenečena sem bila, ko sem spoznala, da to sploh ni bilo tako težko. Le svoje vloge nisem znala "odigrati" oz. živeti. Kar naenkrat sem bila na svojem vrhu in nisem vedela, kaj tam počnem. Posegala sem po knjigah in se učila življenja; učila sem se od svojega sina, a kar nisem znala živeti. Zdelo se je, da si ne zaslužim. Sledile so tragedije za tragedijo in ko sem zaradi ene skoraj izgubila um, sem se prebudila. Ko sem skoraj obupala nad življenjem, sem se ponovno rodila.



mojemu očetu je bila ta slikc še posebej všeč.
rekel je, da na njej zgledam kot filmska igralka.

Nekoč sem se smilila sama sebi, vsaka težava je bila zame ponovno kaznovanje in tragedija, nisem mogla verjeti v dobra načela, ker so se vedno izjalovila.

Celo življenje bom hvaležna dejstvu, da sem se naučila brati in pisati. Brez tega znanja ne bi mogla nikoli prebrati toliko dobrih, zelo dobrih knjig in še manj bi mi uspelo napisati to knjigo/ blog.

Z velikim strahom pred neuspehom sem pričela pisati svojo prvo knjigo/ blog, a sem se predala izzivu, vzela zvezek  v roke in napisala prve stavke. Zelo sem bila ponosna na to.
Knjige sem začela brati po rojstvu prvega sina ( torej pozno), izvzemši knjige domačega branja in knjige Corette Scott King- Živela sem z njim- Martin Luther King, nekatere knjige sploh nisem razumela, zato je dolgo trajalo preden sem odkrila prave za mojo dušo oz. duhovno rast.

Danes, ko pišem te stavke se še vedno učim živeti, in ni še vse tako idealno kot bom to prikazovala v nadaljevanju te knjige ( v poglavjih oz. postih), ampak sem na pravi poti. To pa vem, da sem.

V moji knjigi ne bo nič novega, kar že drugi niso odkrili oz. je odkrito. Povedano bo z mojimi besedami, z mojimi občutji, na moj način, na podlagi mojih izkušenj. Mnogi se boste prepoznali v moji zgodbi, mnogi ne, a ko vsi skupaj dobro premislimo, bomo ugotovili, da smo si v bistvu vsi enaki, le v izražanju drugačni. Tudi sama sem prebrala precej knjig in se iz njih učila. Nekaj let sploh nisem razumela, kaj berem, v čemu je bistvo. Le iskala sem , iskala in zopet iskala. Iskala sem ključ do sreče, do zadovoljstva. Iskala sem dokler nisem doživela " tragedijo", takrat pa sem začela razumeti bistva. A od razumevanja do znanja je bila zahtevna pot. Da me boste razumeli tudi vi , moram začeti od začetka.


naslednje poglavje POT- USODA

pot usoda

poglavje POT USODA

Vsi verjamemo v nekaj več kot smo sami. Verjamemo v čudeže, v naravo, v ljubezen, v Boga, v... lahko bi naštevala in naštevala. Vsak zase ve v kaj verjame. Tudi največji realisti, pesimisti, ateisti verjamejo v nekaj.

Večina nas verjame v usodo. Najprej rečemo verjamem v Boga, a ko nam gre kaj  narobe, takoj pripišemo težave usodi ali okoliščinam. Hitro najdemo izgovor in krivce. Zgodi se, da se vprašamo z najbolj iskrenim namenom, zakaj spet jaz, zakaj sem spet jaz kaznovan, saj ne delam nič narobe, saj delam kot so me učili, da je prav. In da ne vrtamo naprej rečemo: "Ah, taka je pač moja usoda.". In ko se tako vdamo, se začnejo stvari izboljševati. Ste opazili?

Sama sem to nenehno počela. Spomnila sem se na dogodek, ko sem si obljubila, da ko bom velika, se mi hude stvari ne bodo dogajale, ker bom pač pridna, delavna, prijazna, potrpežljiva, vsem bom ugodila.  In ker sem tako počela, kot sem si obljubila, si nisem znala razložiti težave.

Danes vem! Vendar vam povem to, da mora vsak človek  nekaj pretrpeti, hoditi po svoji poti, da to razume. Predvsem vas jaz ne morem učiti, če niste pripravljeni. En moj najljubših rekov pravi: Ko je učenec pripravljen, se pojavi učitelj.

Žan razbija prehod skozi zid

Poskusila bom razložiti "smisel življenja" na način kot ga razumem jaz oz. spoznanja do katerih sem prišla. Tudi jaz sem si pomagala s knjigami in sem prav huda, ko mi nekdo reče, da so knjige  teorija,  praksa pa je popolnoma nekaj drugega. V knjigah so zapisane prakse le črke ne migajo, ampak zato imamo razum, da v svoji praksi prilagodimo teorijo. Meni se je uspelo  naučiti živeti iz knjig, zakaj ne bi uspelo še komu drugemu.




Usodi moramo zaupati in ne verjeti vanjo. V čem je pa razlika?! Razlika je v tem, ker, ko zaupamo v usodo, prepustimo telo, dušo in um usodi. Ko pa verjamemo v usodo, umsko želimo vse najboljše od nje, telo in duša pa delujeta po svoje. S tem, ko verjamemo  v usodo rinemo le z glavo skozi zid.

Zapleteno? Pa ni!!




Naslednje poglavje ČLOVEK

človek



poglavje ČLOVEK

Največkrat slišimo- saj sem samo človek iz krvi in mesa. Kakšna zmota! Človek je popolno bitje. Prav vsak izmed nas je popoln, zlasti ker smo utelešenje našega duha in uma. Smo najboljša embalaža za vsebino, ki jo nosimo. Kaj vam je zdaj ljubše? Boljša embalaža ? Boljša vsebina? Razmislite!

Torej nisem samo človek iz krvi in mesa, to je lahko žival.  Jaz sem nekaj več. Vsak izmed nas je nekaj več. In vsak izmed nas je celota zase. Ko to sprejemmo, razumemo smisel življenja. Razumemo , da naše telo ima nek svoj smisel. In ko ga sprejmemo, lažje dihamo in rečemo, da živimo. Do stopnje sprejema našega telesa zavračamo naše telo, naše življenje, nas samih, našo srečo.

Zelo pomembno je, da razumemo, da je naše telo popolno, takšno kakršno je in ko ga resnično sprejmemo, takrat postanemo resnični in začnemo živeti svoj smisel. Prav vsak človek ima svoj smisel, svojo misijo, pa naj je še tako majhna.

Vso srečo, vso ljubezen, vso skrivnost nosimo v sebi. Vse je v nas. Prav tako je nesreča, sovraštvo vse v nas. Takšna kakršna je naša misel, takšna je naša usoda in navsezadnje naše življenje. Torej, ko opustimo vse naše želje do te mere, da nismo nesrečni zaradi neke stvari, ki nam jo ne uspe dobiti, in zaupamo življenju, usodi, Bogu, takrat začnemo živeti svoj smisel. Se vam zdi zapleteno? Enostavno?

Komur se zdi enostavno, mu bo nadaljevanje branja knjige (bloga) najbrž dolgočasno. Tistemu, ki pa ni zadovoljen s tem kar ima, pa priporočam, da bere naprej.



naslednje poglavje OSVOBODIMO SE PRETKLOSTI

osvobodimo se preteklosti



poglavje OSVOBODIMO SE PRETEKLOSTI

Osebno menim, da je zelo pomembno, da se osvobodimo preteklosti, tako življenja kot principov in načel.

Sama sem se dolgo  pomilovala zaradi svojega otroštva. Bilo je neko obdobje v mojem življenju, ko se nisem več naslanjala na preteklost, želela sem se je osvoboditi, a so me vsi znanci venomer in ponovno spominjali, da sem vendarle revica po takem otroštvu, kakršnega sem pač imela. In tako sem spet padla v začaran krog pomilovanja. Nisem si znala razložiti kaj je narobe, zakaj se meni ponavlja zgodovina mojih staršev, otroštva...

Dokler nisem dojela, da privlačim negativnost. S čim? S svojo miselnostjo. Čeprav sem vedno bila optimist, sem na trenutke obupala in evo rešitve. Ko nisem več vztrajala pri svojem pomilovanju in oziranju na pripomb drugih, se je zgodil čudež. Ampak jaz nisem to razumela kot čudež, pač pa kot nagrada za vse trpljenje. Danes razumem, da stvari, ki si jih obupno želim, jih ne dobim. Zakaj? Ker še nisem zadovoljna s tem kar imam, pa že hočem nekaj več. Težko je biti z nečim  zadovoljen, če te neka stvar še bolj bremeni. Zato je potrebno iz te bolečine, iz tega bremena, iz te težave potegniti ven nekaj dobrega in ko ti to uspe, si svoboden in pripravljen na nove življenjske zmage.

nisem več nebogljena in žalostna!!
osvobodila sem se preteklosti!!!

Kako iz bolečine? En sam način je. Sebi odpustiš in sprejmeš svoje napake v veri, da si pač takrat ravnal kot si takrat vedel in znal. Ker ko veš več, bolje ravnaš. Enako je potrebno odpustiti vsem, ki so vas na kakršnekoli način prizadeli, saj so tudi oni ravnali, kot so najbolje vedeli in znali. Odpustiti pomeni, da opustiš zamero za neko dejanje, vendar to ne pomeni, da dovoljuješ, da se to ponovno zgodi. Jaz sem svoji mačehi odpustila za spolno zlorabo in drugo zlorabo, vendar ne odobravam tega početja in v bistvu ne želim imeti stikov z njo.

Ko enkrat zavestno razbremenimo podzavest ali dušo, potem smo svobodni in šele takrat začnemo privlačiti svobodne sile- ljubezen, srečo, zdravje...ko nismo več zastrupljeni.

Če blagoslovite preteklost, vas ta osvobodi. Ne smete je preklinjati, dvomiti vanjo ali se je bati. Morate jo blagosloviti. Ker se ne zavedamo lastne moči, moči svojih misli in prepričanj, si nakopljemo lastne laži (nisem dovolj dober, dovolj izobražen...)

naslednje poglavje VZLJUBIMO TO KAR SMO

vzljubimo to kar smo



poglavje VZLJUBIMO TO KAR SMO

Že prej sem omenjala, da smo popolna bitja. Vsako, prav vsako življenje ima svoj smisel, svojo pot do svojega cilja, zato ima vsak človek popolno telo da izpolni svoj smisel, svojo pot do svojega cilja. Denimo Bog vas je namenil za neko poslanstvo, dal vam je življenje in pot, ko to sprejmemo kot samoumevno, smo zadovoljni, srečni, neobremenjeni, saj je že vse vnaprej dogovorjeno. Nato so vam celo življenje govorili, da ste to in ono, da morate delati tako in tako, da so resnice takšne in drugačne. Z vsemi novimi nauki in znanji se poskušate prebijati skozi življenje in ugotovite, da ste zmedeni in da nekaj ne štima. Začnete sovražiti sebe, niste več lepi, niste dovolj pametni, pa zbolite...Začnete se kritizirati. Z ničemer ne znate biti več zadovoljni. In ko zbolite vam zdravnik predpiše zdravila in nekaj počitka; dober zdravnik vam bo priporočil bolj zdrav način življenja oz. skrb za svoje telo. Ampak ne, najprej se jezite, pa ravno zdaj. Mnogi med nami je bolezen bil znak, da je nekaj bolj globalnega narobe.

Poznam veliko ljudi, da , ko so začeli ljubiti svoje telo, so ozdraveli, debeli so shujšali... Med njimi sem tudi jaz. Ko bi vi vedeli, kako sem bila nesrečna s svoji telesom, pa celulit, pa kratkovidnost, pa sivi lasje, pa " pukljavost"... z dnem, ko sem začela ljubiti to kar sem, se prenehali pogosti glavoboli, bolečine v hrbtenici.

naslednje poglavje  NOVE MISLI

nove misli



poglavje NOVE MISLI

Ko smo opravili s preteklostjo, in ko smo sprejeli svoje telo in življenje, je na vrsti, da uredimo svoje misli. To ne gre čez noč, potrebno je veliko poguma in vaje. Potrebno je razumeti, da smo do danes napačno živeli in da se ne bomo spremenili čez noč, saj se nam bodo ves čas vrivale še grde stare navade in grde misli. Predvsem moramo spremeniti besednjak.

Besedi NE MOREM spremenimo v TRENUTNO NISEM PRIPRAVLJEN/A ali pa PRIPRAVLJEN/A SEM.
V kolikor se nam zareče, zbrišemo ali prekličemo ne morem, zbrišemo tudi misle.
          Primer: " Ne morem se spremeniti." spremenimo v "Trenutno nisem pripravljen/a". ali "Pripravljen/a sem."

Besedo PROBLEM spremenimo v IZZIV ali BOŽANSKA PRILOŽNOST.
Kajti problem pomeni, da ste popolnoma brez moči nad njim, kar ni res, samo odločili se niste.
          Primer: "Strah me je bolečine." spremenimo v " Ni mi jasno kaj prihaja in kako naj se izognem bolečini."


Neki prijateljici sem svetovala, naj vsako slabo misel prekliče, v kolikor je njena volja brez moči, sem ji svetovala naj z rokami odžene kot bi odganjala tečne muhe. Osvestila sem jo, da vsaka slaba misel privlači še 10 slabih in obratno. V prispodobi, ko kamenček vržeš v vodo se naredijo obroči. Kamen je misel.
         Primer: "Problem je v tem, da me ne razumejo." spremenimo v " Velik izziv je v tem, da me razumejo."

Besedo TEŽKO spremenimo v IZZIV.
Pripravljeni morate biti na dober izziv. Če ne boste poskusili, ne boste vedeli.
         Primer: "Težko mi je sprejeti novo službo." spremenimo v " Pravi izziv mi je sprejeti novo službo."

Besedo HOČEM spremenimo v PROSIM.
Vse kar potrebujete že imate, zato uporabljajte besedo prosim. S prošnjo se vzpostavi božanska povezava, in vse kar je božanskega, se božansko tudi kaže.
           Primer: " Hočem idealnega/ dobrega partnerja." spremenimo v " Prosim za idealnega/ dobrega partnerja."

Besedo STRAH ME JE spremenimo v NI MI JASNO.
Namesto strah me je si recite "trenutno mi ni jasno" ali pa "pomoč potrebujem".


Povzeto po oddajah Oprah show z gostjo Iyanla Vazant.


naslednje poglavje RAZVAJAJMO SE

razvajajmo se



poglavje RAZVAJAJMO SE

Ko se osvobodimo preteklosti, sovraštva do sebe ter slabih misli, je čas , da se razvajamo in krepimo naš duh in telo. Počnimo to kar nas bogati, veseli, sprošča.

Za nekatere je to branje knjig, presajanje oz. skrb za rastline, poslušanje glasbe, sestavljanje puzzle, reševanje križank, sprehod v naravi, izdelovanje čestitk za praznike... Vzemimo si čas za nas. Za svoje telo. Za svoje misli. Za svoj duh.

Prebrala sem veliko knjig o masažah, lepotičenju, meditaciji. Dolgo sem prebirala in iskala pravo sprostitev zase. Toda kdor išče, najde. Svojo sporstitev sem našla v ljubezni in spoštovanju do sebe. V minutki popolne tišine, čeprav neposredno mimo mene priropota promet, pa sosed s kosilnico, pa kokoške na ves glas kokodakaljo v sosedovem kokošnjaku. Ampak jaz  si vzamem svojo minutko časa in potegnem nitke nazaj v klobko.

naslednje poglavje OBOGATIMO ODNOSE V OKOLICI

V enem od nadaljnih postov bom naštela, knjige, ki sem jih prebrala, tečaji, ki sem jih obiskala in še kakšno drugo aktivnost, ki so mi poamagali,da sem danes svobodna in se počutim dobro.

obogatimo odnose v okolici



poglavje OBOGATIMO ODNOSE V OKOLICI

Ljudje v poplavi vse tehnologije začela bom s televizijo, videorekorderji, kasetofoni, danes dvd-predvajalniki, MP3 predvajalniki, računalniki, predvsem internet in še kaj so nas odtujili eden od drugega. No, mogoče danes nekateri uporabljamo socialne mreže, da se družimo predvsem z ljudmi, ki živijo daleč od nas. Ampak pristnih odnosov je vedno manj. To se pozna tudi na nas. Posledično se manj smejemo, manj je topline.Potrudimo se in obujajmo stike s svojim prijatelji, sorodniki,  sosedi. Organizirajmo kašne domače čajanke, moškim bo ljubše kakšna partija kart. Vrnimo se v naravo pa organizirajmo piknike. Družimo se. Mogoče ta mesec organiziramo popcorn party za vse , ki so rojeni npr. novembra. Drug mesec povabimo na poslušanje LP plošč. Pa ženske si lahko naredimo svoj butični večer in modno revijo z oblekami, ki jih ne želimo več same nositi, pa jih podarimo prijateljicam.V prazničnem obdobju zberemo vse naše malčke pa ustvarjajmo vizitke, okraske in podobno.Bodimo kreativni.

Rada povzamem misel mojega zelo dobrega profesorja g. Milana Detela, ki je nam dijakom, nekoč celo uro posvetil z življenjskimi lekcijami,češ, da  moramo gojiti prijateljske odnose, češ da edino spomine in  izkušnje bomo nesli v grob.
In strinjam se z njim.
Moje geslo je -kaj ne bi hotela obžalovati na svoji smrtni postelji.
Zato naj nam nikoli ne bo odveč reči- rad te imam in oprosti.

naslednje poglavje VSAK DAN SE NASMEJ