pot usoda

poglavje POT USODA

Vsi verjamemo v nekaj več kot smo sami. Verjamemo v čudeže, v naravo, v ljubezen, v Boga, v... lahko bi naštevala in naštevala. Vsak zase ve v kaj verjame. Tudi največji realisti, pesimisti, ateisti verjamejo v nekaj.

Večina nas verjame v usodo. Najprej rečemo verjamem v Boga, a ko nam gre kaj  narobe, takoj pripišemo težave usodi ali okoliščinam. Hitro najdemo izgovor in krivce. Zgodi se, da se vprašamo z najbolj iskrenim namenom, zakaj spet jaz, zakaj sem spet jaz kaznovan, saj ne delam nič narobe, saj delam kot so me učili, da je prav. In da ne vrtamo naprej rečemo: "Ah, taka je pač moja usoda.". In ko se tako vdamo, se začnejo stvari izboljševati. Ste opazili?

Sama sem to nenehno počela. Spomnila sem se na dogodek, ko sem si obljubila, da ko bom velika, se mi hude stvari ne bodo dogajale, ker bom pač pridna, delavna, prijazna, potrpežljiva, vsem bom ugodila.  In ker sem tako počela, kot sem si obljubila, si nisem znala razložiti težave.

Danes vem! Vendar vam povem to, da mora vsak človek  nekaj pretrpeti, hoditi po svoji poti, da to razume. Predvsem vas jaz ne morem učiti, če niste pripravljeni. En moj najljubših rekov pravi: Ko je učenec pripravljen, se pojavi učitelj.

Žan razbija prehod skozi zid

Poskusila bom razložiti "smisel življenja" na način kot ga razumem jaz oz. spoznanja do katerih sem prišla. Tudi jaz sem si pomagala s knjigami in sem prav huda, ko mi nekdo reče, da so knjige  teorija,  praksa pa je popolnoma nekaj drugega. V knjigah so zapisane prakse le črke ne migajo, ampak zato imamo razum, da v svoji praksi prilagodimo teorijo. Meni se je uspelo  naučiti živeti iz knjig, zakaj ne bi uspelo še komu drugemu.




Usodi moramo zaupati in ne verjeti vanjo. V čem je pa razlika?! Razlika je v tem, ker, ko zaupamo v usodo, prepustimo telo, dušo in um usodi. Ko pa verjamemo v usodo, umsko želimo vse najboljše od nje, telo in duša pa delujeta po svoje. S tem, ko verjamemo  v usodo rinemo le z glavo skozi zid.

Zapleteno? Pa ni!!




Naslednje poglavje ČLOVEK