1.del
Priznam, da je bilo prvih dvajset let definitivno bolj pestrih kot zadnjih dvajset, a ta zadnja so bila drugače bogata. Veliko učenja, veliko zorenja. No, pa začnimo še s tretjim delom.
Po razpadu zveze z mojim prvim fantom je bilo treba dvigniti glavo in iti naprej.
Ker sem delala v hotelu in srečevala mnogo novih ljudi, se nisem pritoževala nad življenjem. Družila sem se z mnogimi od njih, še posebej všeč so mi bili Nizozemci. Pridobila sem veliko prijateljev na ta račun. Vmes med njimi je bil tudi moj avstrijski ribič. To je bila ljubezen na prvi pogled. Obojestransko. Začela se je poletna romanca. Nekajkrat sva šla na izlete v bližnjo okolico. Bila sem v devetih nebesih. Mnoge moje prijateljice in sodelavke so bile nevoščljive. Bil je pravi lepotec. Nisem računala na bogve kaj, a obljubil mi je …uf, marsikaj. Še večkrat je prišel v tistih treh mesecih. Sama sem nato šla na potep po Evropi . V tistih časih si lahko kupil interrail karto in si potoval po celi Evropi en mesec. Jaz sem to storila, obiskala sem vse moje nove prijatelje na Nizozemskem, v Angliji in na Švedskem. Ko sem se vrnila s potepanja, me je čakalo pismo mojega dragega ribiča, da se je medtem poročil, a da me bo še vedno ljubil. Ha-ha. Prav, ampak jaz si bom našla takega, ki me bo ljubil in me obdržal!
Moja sodelavka, ki je bila tudi moja cimra je imela fanta. Pravzaprav jih je imela kar tri istočasno. No,eden izmed njih mi je bil še posebej zoprn. Bil je policist, ki je imel prav zoprn pogled. V tistih časih smo hodili veliko ven na plese. Tudi snubcev se ni manjkalo, ampak nekako sem se izogibala zvez, saj sem se že trikrat opekla. Nekega večera gremo tako ven-jaz, cimra in njen fant-policist. Mučno mi je bilo, ker se nisem imela kaj z njim za pogovarjat. In potem skupina začne igrati It's a wonderful life, skupine Black. To je bil moj najljubši komad in ker zelo rada plešem , nisem mogla sedeti na miru. Morala sem plesat. A nisem mogla najti primernega plesalca, zato je cimra ponudila svojega fanta. Kaj pa sem hotela, želja po plesanju je bila prevelika. In sva šla plesat. Najbrž se že ve, kaj je sledilo naprej. Da, to je bil prvi ples kateremu je sledilo še veliko drugih. Ugotovila sva, da sva zelo dober plesni par. Sledilo je mnogo preplesanih noči. Sčasoma sem ga vzljubila. On me je že veliko prej , v bistvu v času, ko sem hodila z mojim ribičem, vprašal, če bi bila par. Seveda ne, saj sem vendarle imela mojega ribiča. Cimra pa je sčasoma njega pustila. Decembra, ko se je pri nas pričenjala zimska smučarska sezona, pa me je moja dobra švedska prijateljica Monika, ki je bila vodička, in ki je spremljala vso mojo kalvarijo z moškimi, prepričala, da bi vseeno poskusila srečo z njim. Opogumila sem se, predvsem, zato ker je trdil, da ga moja preteklost ne moti in ne obremenjuje. V disku BC 18. decembra se je pričela najina zveza, 4. januarja sva se že pogovarjala o poroki, 8. februarja sva kupila Yugota , preselila sem se k njemu na policijsko postajo in pričela sva z urejanjem mojega stanovanja. Tu pa ni šlo vse tako gladko. Najprej sem morala na sodišče, da sem s sosedom uredila nekatere zadeve v zvezi s hišo, saj me je oviral, da nisem mogla pričeti z deli v svojem lastnem stanovanju. To smo le rešili, ko je naju ujela tista jugoslovanska hiperinflacija. Mnogi se je še spominjamo, 40% mesečna inflacija. Dokler ni prišel Markovičev zakon.Delala sva kot dva norca. Sama sem delala še tri honorarna dela, da sem lahko kaj več zaslužila. Veliko stvari sva sama postorila v stanovanju. Moj oče sprva ni maral mojega novega fanta, a ko je videl, da ni le policist, da zna poprijeti za delo, ga je vzljubil. Včasih se je zdelo, da ima njega raje kot mene. V enem letu je nama uspelo urediti stanovanje (vsi tlaki, centralna, vsa napeljava, obloga, ploščice, parket…) in kupiti vso pohištvo in sva se vselila. V soseščini pa imam še posebnega soseda, ki je lovec in hudo sovraži policiste. V času gradnje nama je nek prijatelj podaril lepo vzgojenega triletnega ovčarja Jona. Zelo lep in pameten pes. Žal, ga je kmalu po vselitvi sosed ustrelil. Zame je bila to velika izguba. Jaz prej nisem marala živali predvsem, ker sem bila alergična na dlako in jih podzavestno nisem marala. A na tega psa, sem se tako navezala, kot da bi mi bil otrok. A tudi to človek preživi, če že mora.
Jon v Krnskem jezeru
Ni komentarjev:
Objavite komentar