Zadnjih dvajset let-doba zorenja

1.del

Priznam, da je bilo prvih dvajset let definitivno bolj pestrih kot zadnjih dvajset, a ta zadnja so bila drugače bogata. Veliko učenja, veliko zorenja. No, pa začnimo še  s tretjim delom.

Po razpadu zveze z mojim prvim fantom je bilo treba dvigniti glavo in iti naprej.

Ker sem delala v hotelu in srečevala mnogo novih ljudi, se nisem pritoževala nad življenjem. Družila  sem se z mnogimi od njih, še posebej všeč so mi bili Nizozemci. Pridobila sem veliko prijateljev na ta račun. Vmes med njimi je bil tudi moj avstrijski ribič. To je bila ljubezen na prvi pogled. Obojestransko. Začela se je poletna romanca. Nekajkrat sva šla na izlete v bližnjo okolico. Bila sem v devetih nebesih. Mnoge moje prijateljice in sodelavke so bile nevoščljive. Bil je pravi lepotec. Nisem računala na bogve kaj, a obljubil mi je …uf, marsikaj. Še večkrat je prišel v tistih treh mesecih. Sama sem nato šla na potep po Evropi . V tistih časih si lahko kupil interrail karto in si potoval po celi Evropi en mesec. Jaz sem to storila, obiskala sem vse moje nove prijatelje na Nizozemskem, v Angliji in na Švedskem. Ko  sem se vrnila s potepanja, me je čakalo pismo mojega dragega ribiča, da se je medtem poročil, a da me bo še vedno ljubil.  Ha-ha. Prav, ampak jaz si bom našla takega, ki me bo ljubil in me obdržal!

Moja sodelavka, ki je bila tudi moja cimra je imela fanta.  Pravzaprav jih je imela kar tri istočasno. No,eden izmed njih mi je bil še posebej zoprn. Bil je policist, ki je imel prav zoprn pogled. V  tistih časih smo hodili veliko ven na plese. Tudi snubcev se ni manjkalo, ampak nekako sem se izogibala zvez, saj sem se že trikrat opekla. Nekega večera gremo tako ven-jaz, cimra in njen fant-policist. Mučno mi je bilo, ker se nisem imela kaj z njim za pogovarjat. In potem skupina začne igrati It's a wonderful life, skupine Black. To je bil moj najljubši komad in ker zelo rada plešem , nisem mogla sedeti na miru. Morala sem plesat. A nisem mogla najti primernega plesalca, zato je cimra ponudila svojega fanta. Kaj pa sem hotela, želja po plesanju je bila prevelika. In sva šla plesat.  Najbrž se že ve, kaj je sledilo naprej. Da, to je bil prvi ples kateremu je sledilo še veliko drugih. Ugotovila sva, da sva zelo dober plesni par. Sledilo je mnogo preplesanih noči. Sčasoma sem ga vzljubila. On me je že veliko prej , v bistvu v času, ko sem hodila z mojim ribičem, vprašal, če bi bila par. Seveda ne, saj sem vendarle imela mojega ribiča. Cimra pa je sčasoma njega pustila. Decembra, ko se je pri nas pričenjala zimska smučarska sezona, pa me je moja dobra švedska prijateljica Monika, ki je bila vodička, in ki je spremljala vso mojo kalvarijo z moškimi, prepričala, da bi vseeno poskusila srečo z njim. Opogumila sem se, predvsem, zato ker je trdil, da ga moja preteklost ne moti in ne obremenjuje. V disku BC   18. decembra se je pričela najina zveza, 4. januarja sva se že pogovarjala o poroki, 8. februarja sva kupila Yugota , preselila sem se k njemu na policijsko postajo in pričela sva z urejanjem mojega stanovanja. Tu pa ni šlo vse tako gladko. Najprej sem morala na sodišče, da sem s sosedom uredila nekatere zadeve v zvezi s hišo, saj me je oviral, da nisem mogla pričeti z deli v svojem lastnem stanovanju. To smo le rešili, ko je naju ujela tista jugoslovanska hiperinflacija. Mnogi se je še spominjamo, 40% mesečna inflacija. Dokler ni prišel Markovičev zakon.Delala sva kot dva norca. Sama sem delala še tri honorarna dela, da sem lahko kaj več zaslužila. Veliko stvari sva sama postorila v stanovanju. Moj oče sprva ni maral mojega novega fanta, a ko je videl, da ni le policist, da zna poprijeti za delo, ga je vzljubil. Včasih se je zdelo, da ima njega raje kot mene. V enem letu je nama uspelo urediti stanovanje (vsi tlaki, centralna, vsa napeljava, obloga, ploščice, parket…) in kupiti vso pohištvo in sva se vselila. V soseščini pa imam še posebnega soseda, ki je  lovec in hudo sovraži policiste.  V času gradnje nama je nek prijatelj podaril lepo vzgojenega triletnega ovčarja Jona. Zelo lep in pameten pes. Žal, ga je kmalu po vselitvi sosed ustrelil. Zame je bila to velika izguba. Jaz prej nisem marala živali predvsem, ker sem bila alergična na dlako in jih podzavestno nisem marala. A na tega psa, sem se tako navezala, kot da bi mi bil otrok.  A tudi to človek preživi, če že mora.

                                                   Jon v Krnskem jezeru

Zadnjih dvajset let-doba zorenja

2.del

Prišla je pomlad, pa še poletje, ki sem se ga veselila, saj je takrat iz Švedske na obisk prihajala moja sestra s svojim sinom. Skupaj smo hodili na morje. Sestra je bila mlada samohranilka, ki je predčasno zapustila šolo, ker je zbežala od doma, od svoje mame, moje mačehe, ker ji ni bilo za živet z njo. Da se je lahko preživljala, je morala delat, zato je pustila šolo. Kmalu zatem je še zanosila. Spominjam se, da sem bila zelo huda nanjo. Ampak danes vem, da je bila ta okoliščina zanjo pravi blagoslov. Zaradi tega otroka je doštudirala in si uredila zelo, zelo lepo življenje. Prav ponosna sem nanjo. Resda je to na Švedskem precej lažje, a vseeno. 

Pa je prišla vojna. Pri nas ni bilo tako hudo. Angleški turisti, ki smo jih spravljali na kup, da jim omogočimo varno  vrnitev domov, nam sploh niso mogli verjeti, da je pri nas vojna. Ko je bilo tistih deset dni psihične vojne konec, vsaj za nas v našem koncu, sva se odločila, da se poročiva. Povabila sva tudi moje starše in celo mojo švedsko rejniško mamo, a so se vsi bali priti zaradi »vojne«. Moj oče je pravzaprav bil na poti v Slovenijo, ko se je vojna pričela, a so jih odpeljali kar nazaj. Torej poročila sva se v krogu njegovih staršev, moje none in mojega strica, ki je bil moja poročna priča ter najinih najboljših prijateljev.

                                                                midva reževa poročno torto

Na medene tedne sva šla po isti poti in  na isti način, kot sem šla pred nekaj leti sama. Obiskala sva Dunaj, Nizozemsko več mest, Brugge (Belgija), London, Devon, nato ponovno nekaj Nizozemske, Kopenhagen in nato še Göteborg in Stockholm na Švedskem. Hotela sva obiskati še mojo mamo v Malmöju, a je prišlo do hudega nesporazuma in je ni bilo doma. Mogoče kdaj drugič o tem.V enem drugem blogu. Imela sva prečudovite medene tedne.

                                             

                                                  midva pred poročno dvorano - Brugge

                                             

 midva na Postbridge mostu- Devon

Živela sva precej normalno, dokaj ugodno življenje, če odmislim vse kredite. Čeprav mojemu možu na začetku ni bilo enostavno.  Bila sem zelo ljubosumna in pedantna žena. No, to zadnje je bilo nama skupno. V začetku poletja pa sem zanosila. Sestra je ponovno prišla, seveda s svojim simpatičnim sinčkom in smo šli na morje. Meni je bilo pretežno slabo, šlo mi je na bruhanje. Predzadnji dan pa smo šli v Postojnsko jamo. Nečaka sem celo pot nosila, saj se je nekako bal tiste teme in vseh tistih kapnikov. Pred odhodom domov sem ugotovila, da krvavim. Najprej sem pomislila, da sploh nisem noseča. Naslednje jutro ponovno opazim kri. Ker sem se ustrašila, sem šla k zdravniku, ki mi je takoj dal napotnico za v bolnišnico. Hitro smo pripravili kovčke in se odpravili v bolnišnico. A nekje med potjo me je prijel hud krč in sem hudo zakrvavela. Takoj mi je bilo jasno, da sem izgubila otroka. Seveda sem to vzela kot kazen. Takrat sem prvič doživela depresijo. Vsak mesec me je zagrabila tridnevna depresija. To je trajalo malo več kot pol leta. Že sem se odločila, da ne bom imela otrok. Tudi najin zakon je postal napet. A kaj,  oba sva stisnila zobe in upala na boljše čase. Na pomlad smo zvedeli, da je tast zbolel za rakom na grlu. Veliko mu nisva mogla pomagati, saj smo živeli več kot 100 km narazen. Nekaj časa sva bila še brez avta. Nekaj časa je kazalo, da  bo ozdravel. Jeseni sva se z možem odločila na mojo željo in na željo moževih staršev, da se še cerkveno poročiva. Tasta smo mogli že nesti v kapelco. Takoj po poroki sem znova zanosila. Čez poldrugi mesec pa je tast umrl. Ker sem preventivno  ležala doma, da ne bi ponovno splavila, sem pač imela ves čas tega sveta na razpolago. Začela sem risati, prebrala sem več knjig. Delala sem načrte, kako bom svojega otroka vzgajala. Ves čas pa me je bilo strah ali ga bom znala ljubiti. V sedmem nosečnosti pa so se začele moje nočne more. Podoživljala sem vse moje spolne zlorabe od mačehe, pa do »prijatelja« iz Ljubljane, pa otipavanja učitelja telovadbe… To je dejansko izgledalo kot v filmih. Prebujala sem se vsa prepotena. Moj mož se je prestrašil, mislil je, da se mi meša. Po eni strani upravičeno po vseh tistih depresijah in   glede na to, da je moj oče bil shizofrenik. Do takrat namreč nisem nikomur spregovorila o spolnih zlorabah. Tokrat prvič, pa še to prijateljici, moj mož ni bil sposoben tega poslušati. Vsaj takrat še ne. In prišel je težko pričakovani julij, ko se je rodil moj prečudoviti sinček. Rodil se je dva dni pred mojim rojstnim dnevom. Tisti dan sem se tudi jaz ponovno rodila. O tem v neki drugi blog-objavi. To je bil najlepši otrok na svetu. Živi čudež. Lepo je bilo pripeljati domov tisto štručko. Tudi moj oče je bil zraven, ko se je rodil Žan. Teh trenutkov ne bom nikoli pozabila. Žan je bil priden in je lepo rasel. A ko je bil star 15 mesecev, sem kot strela z jasnega prejela neprijeten klic s Švedske z novico, da se je moj oče obesil. 

                                                               moj mali Žan

                                                             prvi Božič z Žanom

Zdaj pa nekaj več o njem. Tisto poletje, ko se je Žan rodil, se je oče, kljub mojim opozorilom, za stalno preselil v Bovec. Po enem mesecu bivanja tu je obupal in se odločil, da se vrne nazaj na Švedsko, češ da tu ne more živeti. Moj oče je takrat bil star 47 let, zaradi bolezni pač v pokoju in ločen od svoje tretje žene. Moj oče je bil dober in tudi lep moški. Nagovarjala sem ga naj si poišče eno življenjsko sopotnico in naj uživa življenje. Po vrnitvi iz Bovca na Švedsko si je dejansko poiskal žensko in se z njo poročil. Le, da ga je ta ženska zelo izkoriščala. Poročila se je z njim zaradi bivalne vize in ves čas ga je tudi ekonomsko izkoriščala. Kot zgleda je obupal in se obesil. Zame je to bil hud šok, ki ga pravzaprav še do danes nisem prav prebolela. Hudo mi je bilo, da si je vzel življenje ravno, ko smo se njegovi otroci postavili na noge. Sestra se je ravno takrat odločila, da se poroči z očetom svojega otroka, ki se je vrnil k njej. Moj brat, ki je imel težave z drogo, je napredoval  in začel študij. Jaz sem imela lepo družinico. Kakorkoli že, bilo je treba to prebroditi in iti dalje. Kmalu po tistem sem zanosila drugič. Imela sem nekaj manjših težav med nosečnostjo, a skoraj nepotrebne omembe. Mogoče kdaj drugič bolj podrobno o tem. Skrbelo me je pa, da ne bom mogla enako ljubiti tega drugega otroka kot prvega. V Žana sem bila noro zaljubljena, to je bil tako prisrčen in brihten otrok. Bil je prava maskota v našem delu mesta. Pri porodu drugega otroka sem imela malo več pozornosti s strani zdravnikov, saj je bil porod že precej čez rok in proti koncu se je začelo komplicirati. A na srečo se je vse dobro končalo  in rodil se je moj E.T., kot sem mu pravila prvih nekaj dni, saj je bil ves zabuhel od mučnega poroda. In glej zame najbolj čudovito odkritje. Ugotovila sem, da se ljubezen ne deli, ampak se množi!!! Jaz pa sem se ves čas bala, da bom delala razlike med njima, saj sem tega veliko doživljala v svojem otroštvu. Torej domov sem prinesla Žigo. In moje življenje ni moglo biti lepše! Tik pred koncem porodniške pa zvem, da zapirajo moje delovno mesto- agencijo in da me bodo premestili na drugo delovno mesto.

Zadnjih dvajset let-doba zorenja

3.del

Delala sem najprej v bazenu, kar mi je bilo vredu, a ne za dolgo. Kmalu so me premestili v strežbo. Poiskala sem pravno pomoč, saj bi mi morali dati enakovredno delovno mesto, kot sem ga imela prej, a da bi lahko to storili, bi morali nekoga drugega premestiti. To pa bi prav gotovo povzročilo težko delovno klimo. Takrat pa so se začele moje zdravstvene težave. Zamirala mi je leva roka. V strežbi pa to ne gre. Ker sem večkrat koristila bolniško, so me sodelavci grdo gledali. V tistem obdobju pa je tudi mož vedno bolj postajal nesrečen. Ni več užival v svoji službi, ravno nasprotno. Začel je iskati alternative. Želel se je umakniti s ceste. Za nameček nas je stresel še velikonočni potres. Naši hiši in nam se ni zgodilo nič hudega, hvala Bogu. Vedno bolj napeto pa je postajalo v službi. Najprej sem pristala na štiriurni delavnik, dokler ne bi upokojili eno receptorko, to naj bi bilo nekaj mesecev. A ker mi je »šefica« pisala občasno tudi 12 urne izmene, se mi to ni izšlo. Plačevala sem več varstva, kot pa sem zaslužila, zraven tega, da sem delala  delo, ki ga nisem marala in pa še zdravstvene težave sem imela.  Po eni prejokani noči, češ da si nisem zamišljala takšnega življenja, sva se z možem odločila, da ostanem doma. To je zame bilo hudo ponižujoče. Kdo pa v teh časih pusti službo? In to z dvema otrokoma in dolgovi? To je bila moja naslednja faza depresij. Tri mesece nisem upala ven iz hiše. V nakupe sem šla ob najbolj možni zgodnji uri, da ne bi koga srečala. Imela pa sem moje fante, imela sem dom, kamor pripadam. In imela sem Oprah show. Nekega dne, ko sem se tako sama sebi smilila, in sem se pogovarjala s svojo sestrično Demi, mi je svetovala, da naj imam pa kakšen krožek na šoli. Moj prvi odgovor je bil: »Saj nič ne znam.«  Spominjam se, da sem cel vikend razbijala glavo, da nekaj pa že moram znati. Seveda znam plesti pa kvačkati pa še kaj bi se našlo. Že kot otrok pa sem zelo rada ustvarjala. Tako- odločila sem se,da bom imela ustvarjalni krožek. Res takoj v ponedeljek sem šla v šolo in vprašala ravnatelja, če bi lahko imela prej omenjeni krožek. Ravnatelj je dal zeleno luč.  Nekaj trenutkov po pogovoru z ravnateljem k meni pristopi pomočnica ravnatelja ter mi ponudi vodenje turističnega krožka in me obvestila, da zavarovalnica Maribor išče zastopnika. Na oboje sem najprej odgovorila negativno, a sem se kmalu premislila. Odločila sem se, da poskusim.

zadnjih dvajset let-doba zorenja

4.       Del

Postala sem redna gledalka oddaje Oprah Winfrey show. V tistem času je oddaja veliko govorila o rasti duha ( Remembering the Spirit). Veliko novega sem se naučila. Veliko novih pogledov na življenje. Spoznala veliko različnih novih zgodb, ki so si vendarle zelo  podobne. Zgodbe polne bolečin in iskanja sreče.

Torej, šla sem na razgovor za novo službo- zastopnico Zavarovalnice Maribor. Najprej sem delala honorarno. Čakalo me je nekaj učenja in nato na teren. Prebrala sem pogoje sodelovanja na festivalu Turizmu pomaga lastna glava, na katerega naj bi šli s turističnim krožkom. Odprla sta se mi popolnoma dva nova svetova- zavarovalništvo in delo z otroki.  Zelo zanimivo. Prav padla sem noter. Všeč so mi bili seminarji za mentorje turističnih krožkov. Na ta račun sem videla nekaj lepih  slovenskih krajev, spoznala čudovite ljudi- še vedno so učiteljice moje favoritke in zorela. Delo z otroki je bilo zame fantazija. Moja kreativnost je šla v nebo. V obeh delih sem uživala.

turistični podmladek Postojna 2005

V zavarovalnici sem imela čudovite sodelavce (še vedno smo skupaj) s katerimi sem zorela in rasla. Oni pa z mano. Bila sem srečna. To se je poznalo tudi na zunaj, ljudje so bili radi v moji bližini. Moja bližina jih je pomirjala in bogatila. Končno sem se začela počutiti dobro v svoji koži. Končno sem začela verjeti, da si tudi jaz zaslužim srečo.  Poletela sem…Žal pa moj mož ni letel z mano. On je obstal. Služba ga je že tako bremenila, da ni videl prihodnosti pred seboj. Tudi najini konflikti so bili vedno večji. Moram pa priznati še eno mojo slabost. V resnici nikoli nisem prebolela svojega prvega fanta. In bolj, ko sem tlačila ljubezen do njega, bolj me je mučila, predvsem ponoči v sanjah. Žal, se je to dogajalo tudi njemu. Oba sva trpela vsak s svojo družino. Njegovi ženi, se mi zdi, je bilo še najhuje, trpela je za hudim ljubosumjem, čeprav ne eden ne drugi ni bil pripravljen razdreti družine. Moj mož je, zanimivo, do tega bil zelo strpen. Enostavno, zaupal mi je, da ne bom ogrozila svoje družine zaradi tega. Manj strpen je pa bil do mojih težav z depresijami in obračunavanjem s svojimi čustvi in težavami iz otroštva. Že je bilo govora o ločitvi. Hudi vzponi in padci. Jaz sem imela drug pogled na družino. Meni veliko pomeni družina s tradicijo, vedno sem si želela veliko družino, kjer bi bilo veliko otroškega smeha, praznovanja, igranja…možu ne. In glej ga zlomka-zanosila sem.  En mesec pred sprejemom v redno zaposlitev! Obetala se mi je ločitev. Meni pa se je uresničila moja največja želja- še en otrok. Vedno sem si želela 4 otroke.  Nova preizkušnja. Goreče sem molila, naj mi Bog pomaga, da rešim vse troje- službo, družino, otroka. Moža je ta nosečnost pahnila v še večje gorje. Edina opcija zanj je bila splav.  Prijateljica mi je svetovala, da moram misliti na moža in družino. To je bilo odločilno. Šla sem splavit.  Svet se mi je podrl. A morala sem pomisliti na prihodnost in ne oteževat razmere. Mesec po tem sem dobila zaposlitev. S krožkom je šlo super. Tako dobrih pol leta. Mož je ves čas iskal  alternative v službi in jo je našel. Prijavil se je na delovno mesto za varnostnika na slovenski ambasadi  na Nizozemskem, ki se je na novo odpirala. Služba pa pogojuje, da gre cela družina. Šla sva na razgovor in uspelo je!!! To me je zmedlo in vrglo iz tira. Ravno, ko sem svoje življenje postavila na noge- zadovoljna in srečna tako s službo, družino in s seboj, pa  sprememba. A ker imam rada Nizozemsko, sem se sprijaznila z dejstvom, da se z družino selimo v tujino za nekaj časa. Važno mi je bilo le, da ostanemo skupaj!!! Hja, zapokali smo in šli. Mož je šel en mesec pred nami, da nam je uredil stanovanje, da se je privadil na novo službo. Veleposlanika je celo peljal na nogometno tekmo v Amsterdam, ko je igrala slovenska nogometna ekipa na evropskem prvenstvu. Lepa služba ni kaj. Julija 2000 smo torej odpotovali še mi trije, jaz, Žan star 6 let in Žiga star skoraj 4 leta. Stanovanje je bilo čudovito. Okolica še lepša. Težava je nastala, ko sem želela otroka vpisati v vrtec. Žan je bil za Nizozemske razmere že šoloobvezen, Žigu pa sta manjkala dva meseca do šole, saj tam otroci začnejo šolo s štirimi leti. Vrtec pa je bil zelo, zelo drag. V Ljubljani  na razgovoru so naju opozorili, da otroka ne bosta smela biti breme, ki bi ovirala naju pri delu. No, mož je bil zaposlen kot varnostnik in šofer na veleposlaništvu, jaz pa naj bi bila v pomoč pri čajankah in večerjah v rezidenci in moja delodajalka je gospa veleposlanikova . Nabavili smo si varuško, ki se je iz Slovenije preselila k nam. Zelo fejst punca!!! In tako smo živeli, jaz sem hodila v rezidenco čistit, saj hiša sploh še ni bila pripravljena  za življenje, kaj šele za kakšno čajanko ali večerjo, mož na veleposlaništvo, varuška pa je vozila otroka v šolo naprej in nazaj ter poskrbela, da sta jedla in tako naprej. Kmalu pa nas je prisotnost varuške začela utesnjevati. Mi nismo bili vajeni, da bi še nekdo živel z nami in posegal v našo intimo. Varuška pa se je tudi premislila, saj se ji je zdelo izguba časa, takole čuvati otroka. Plača ni bila ravno najboljša, želela je nekaj več. Popolnoma razumljivo. Odšla je.

rezidenca

                        

Jaz sem se že sprijaznila, da moje delo bo čiščenje rezidence. Moj delovnik je izgledal nekako takole: najprej sem pobirala odpadlo listje na dvorišču, tam je bilo zelo veliko listavcev, pobrisala sem roso na terasi, nato sem postlala postelji, očistila kopalnico, posesala celo hišo, pomila tla, pobrisala prah, hiša pa ni bila majhna in nato opravila še kakšno delo, ki mi ga ja naložila gospa veleposlanikova. Moram priznati, da sem se zaradi tega dela počutila ponižano. Iz tistega uspeha , ki sem ga doma že doživljala, sem šla v svet, da čistim!! Glede na to, da sva bila izbrana kot par predvsem zato, ker jaz govorim več jezikov, mi to čiščenje ni bilo ravno v ponos. Težava pa je bila še v odnosih. Gospa veleposlanikova me je znala zmešati z njenimi izjavami in obnašanjem, da včasih nisem znala niti hoditi. Težave so se pričele, ko sta otroka zbolevala zdaj za eno zdaj za drugo virozo. Seveda mi je bila prioriteta moja bolna otroka kot pa njena postelja in prah. Zato sem se odločila, da ne bom več hodila v rezidenco. Posledično je to zaostrilo še moževe delovne razmere. Tik pred tem pa so nove razmere bile za nas tako obremenjujoče, da sem se želela vrniti domov. Dovolj mi je bilo vsega. Žanu je bilo zelo težko, saj se je moral fajn mučiti v šoli, da bi spravil noter  vso  snov, ki naj bi jo do takrat obvladal z jezikom vred. Oba sta kar naprej zbolevala. Po temeljitem premisleku, sem vseeno ostala. Vrnitev domov, bi pomenil finančni polom, saj bi morala pokriti vse stroške, ki so nastali s selitvijo. Torej ostali smo.

Božič pri sestri na Švedskem

                                                      

Prilagodili smo se nizozemskemu načinu življenja, vremenu in začeli uživati. Za Božič smo se zapeljali k sestri na Švedsko, domov nismo upali, ker smo se bali, da se ne bi vrnili. Moje življenje je postalo lepo. Skrbela sem za moja dva angelčka, ki ju naravnost obožujem. Imela sem čas, da sem delala na sebi. Moja zvesta spremljevalka je bila še vedno oddaja The Oprah Winfrey show. Ravno tisto leto je imela kar nekaj oddaj v zvezi z odnosi moški/ženska, težavami že odraslih otrok ločenih staršev, jezo…Šla sem skozi procese odpuščanja, razkrivanja svojih strahov, zamer oz. sem nadaljevala svojo pot zorenja, ki sem jo pravzaprav začela že doma.  Pridobila sem kar nekaj dobrih prijateljic. Začela sem hoditi na tečaj Ci gonga. Doma smo veliko ustvarjali. Zimske počitnice smo preživeli doma v Bovcu. Uživali smo, saj smo smučali, obiskali prijatelje, skratka lepe počitnice. A, ko smo se vrnili v Den Haag, nas je v poštnem predalu čakalo presenečenje- moževo delovno mesto so ukinili. To je pomenilo, da smo se morali vrniti domov. Ker sta bila otroka šoloobvezna, je to pomenilo, da takoj, ko se zaključi šolsko leto, moramo nazaj domov. Ni kaj, sprijaznili smo se s to novico. Poskušali smo izkoristiti čas na Nizozemskem, da smo jo čim več videli. Moram omeniti, da  se je na tem veleposlaništvu v enem letu zamenjalo osem tajnic, en diplomat in še moževo delovno mesto so ukinili. Upam, da se razume, da je bilo nekaj hudo narobe na tem veleposlaništvu. Gospa veleposlanikova!



Žiga in juf Miriam

                                                     

 



zadnjih dvajset let-doba zorenja

5.      Del

Vrnili smo se! Na Nizozemskem smo šli skozi pekel in nebesa. Bili smo bogatejši za mnoge izkušnje, tako lepih kot neprijetnih. Žal pa sem jaz »zbolela«. Moja bistvena težava je bila, da mi je leva stran telesa umirala. Na Nizozemskem sem zbolela za tinitusom, ta je bil še posebej mučen ob slabšem vremenu. Dokler sem na Nizozemskem hodila na terapije akunpunkture, je še nekako šlo, a žal nisem uspela zaključiti terapijo pred selitvijo. Hodila sem na razne preglede, a nikakor niso mogli ugotoviti, kaj povzroča moje težave. Ob eni priložnosti so posumeli, da sem zbolela za multiplo sklerozo, a na srečo nisem! Obiskovala sem kar nekaj tečajev za boljše počutje- Art of living, joga, zvočno terapijo... Še lani spomladi sem trpela za hudimi migrenami in občasnimi odpovedi leve strani telesa. Na srečo pa sem s pomočjo svojega sodelavca odkrila dr. Romanovića, ki je z magnetno bioresonanco odpravil moje migrene, občutljivost na vreme, alergije, borelijo (!), vnetje živca na levi strani lica,... Od takrat sem kot prerojena. Nekaj težav mi povzroča le še trdovratna kandida, ki najbrž uživa v mojem še sesutem imunskem sistemu. Delam še na njej.
Tudi mojega prvega fanta sem prebolela. A ne brez pomoči, pomagal mi je Peter Gouw, a to je že druga zgodba.
V bistvu zaključujem zdaj to moje dolgo pripovedovanje.

moj dom

Ob vrnitvi v SLOVEnijo  sem se ponovno zaposlila kot zastopnica, najprej v eni agenciji, nato pa ponovno v Zavarovalnici Maribor,  kjer sem še danes. In pravzaprav je bilo neko izobraževanje v okviru zavarovalnice povod, da je nastal ta blog. Tudi o tem kdaj kasneje.

Ponovno sem pričela s turističnim krožkom s katerim smo nizali uspehe za uspehom. Vmes sem postala predsednica TD Bovec, obudila kar nekaj prireditev in v bistvu postavila novo vizijo društvu.  Igram v dramski skupini Vrtinec , kjer igramo samo predstave za otroke. Sodelujem še v društvu ARS Bovec , a le v božičnem  dogodku, sem članica  ŽPS Bovec , zadolžena za mladino, svetnica za segment društva v LTO Bovec . Torej precej aktivna v prostem času.

dramska skupina Vrtinec- Pekarna Mišmaš ( 2009)

Mož ne dela več kot policist v Bovcu, ampak kot varnostnik v Ljubljani. Seveda se vozi tja, občasno prespi pri moji tašči in ji kaj postori doma. Moj mož je iz Homca. Otroka sta dva zdrava in brihtna fanta. Puberteta sicer ni najbolj prijetna, a kar gre. Važno je, da vsi zorimo in ne znorimo. Živimo umirjeno družinsko življenje z manjšimi prigodami in nezgodami.



moji, moji


Z možem se dobro razumeva, še nikoli tako dobro.

Moja življenjska zgodba je mogoče res bila polna padcev , a je imela tudi dovolj vzponov, da lahko rečem, da je moje življenje lepo. Moja zgodba se ne more primerjati s tistimi, ki so bili po nedolžnem ubiti, s tistimi, ki so po nedolžnem presedeli mnoga leta v zaporih, s tistimi , ki preležijo bolni in nebogljeni na posteljah, s tistimi,  ki trpijo vojne vihre...



s sodelavci na nagradnem izletu Goriški grad



Ni važno kolikokrat padeš, pomembno je kako se pobereš.

Življenje je lepo!

najstništvo

1.del

Torej preselila sem se v Bovec .  Z očetom sva živela pri teti Lizi in zadnje  tri tedne pouka sem začela  hoditi v osnovno šolo. Spominjam se, da mi  je bilo zelo neprijetno, saj sem zelo izstopala – predvsem po načinu oblačenja. Seveda sem bila oblečena po švedskii modi,če je bila to zadnja moda, ne vem. Moje obleke so bile v vseh barvah roza,  rumena, sinje modra, medtem , ko so drugi bili oblečeni v kavbojkah in belih ali modrih barvah. Tu in tam je kdo imel še kakšno rdečo ali rjavo obleko. Menda sem bila zelo lepa takrat, to mi še vedno pripovedujejo. Sama se nisem tako počutila. Zame se je svet podrl.Počutila sem se, da sem se  preselila v škatlo za čevlje. Morala sem začeti vse znova- znova se naučiti jezika, saj sem medtem že pozabila, kar sem se naučila v 1. razredu, na novo sem si morala pridobiti prijatelje, nov dom, da ne rečem popolnoma novo življenje. Moj oče se je kmalu vrnil na Švedsko, da bi se ločil od moje mačehe in uredil še mnogo drugih stvari na Švedskem, tako sem ostala v reji pri teti Lizi. Teta Liza je bila zelo stroga in nenavadna. Namenoma sem uporabila tak izraz, saj verjamem, da je ona vse počela z dobrim namenom, vsaj v njenih očeh. Iz liberalnega življenja, kjer si se smel izražati, kakor ti je srce poželelo, kjer ni bilo pomanjkanja, sem prišla v svet, kjer sem morala paziti kako se obnašam, predvsem pa na to kaj bodo ljudje rekli. Morala sem hoditi v cerkev, da so me ja vsi videli, kako sem pridna. V šoli sem morala biti pridna, paziti sem morala kako se oblačim, kako govorim,  skorajda kako diham.  Pri teti Lizi pa sem morala vse pojesti, kar mi je dala na mizo. Moram povedati,da sem se kot dvanajstletnica zredila 12 kg v dveh mesecih, češ da ne bodo govorili, da mi teta ne daje dovolj za jesti. Fizično sem dobesedno eksplodirala in od takrat imam težave s prekomerno težo. Moram  poudariti, da sem na Švedskem imela obratno izkušnjo. Pri devetih letih sem morala hoditi k šolski zdravnici, da so spremljali ali dobivam dovolj za jesti, saj sem bila izredno suha. Tudi umivanje je bilo omejeno. Z dvema decilitroma vode sem se morala umiti, kopanje je bilo dovoljeno le ob sobotah, ko smo zakurili bojler na drva. No, pa saj to je bilo značilno za mnoge domove v tistih časih. Zdaj si pa lahko vsak predstavlja, da se mi je svet dejansko obrnil popolnoma na glavo. V osnovni šoli mi je bilo prvo leto dobro, saj sem imela veliko podporo svoje daljne sestrične Demi. Ona je bila moja rešilna bilka v tistem času. A ker je malček starejša od mene in je morala naprej v svet po nova znanja, torej se je šla šolat, sem ostala nekako sama-

najstništvo

2.del

Nekaj časa sem bila sama, kasneje pa sta se v Bovec preselila še moja polsestrica in oče. Najprej smo živeli v eni zelo stari hiši, ki je sicer imela vodo, a zelo slabo električno napeljavo v  bližini matere (moje prababice).  To je bil novi šok zame. Kar naenkrat sem postala gospodinja, mama, varuška in še kaj. Na srečo mi je na pomoč priskočila z marsikakšnim nasvetom teta Ivanka. Oče je pričel delati v Italiji v rudniku. Cele dneve je delal v rudniku, po službi pa hitel z gradnjo hiše, ki jo je pričel graditi že pred leti. Oče je gradil veliko hišo s tremi trosobnimi stanovanji. Upajoč,da bomo njegovi otroci nekoč živeli v njej. Kmalu smo se res preselili vanjo. Živeli smo zelo skromno. Imeli smo komaj kaj pohištva in drugih potrebščin. A je kar šlo.

 Zase vem,da me je puberteta precej zdelovala. Iskala sem svoje poti, a dostikrat sem izbrala, take na katere danes nisem ponosna. V šoli se spomnim, sem hotela nekako dominirati. V bistvu sta se v meni tepli dve osebnosti med seboj- ta izvirna in ta privzgojena. Privzgojena je bila, da sem se morala primerjati z drugimi, da sem morala imeti vse boljše od drugih, zaradi tega sem prav gotovo marsikomu storila kakšno krivico. Druga pa je bila tista, ki jo danes živim, tista, ki je želela spreminjati  svet v lepši, složnejši svet. Tista osebnost, ki je verjela, da vse moje življenje ni zaman, da ima svoj namen.  Tista osebnost, ki verjame v  ljubezen, dobroto in odpuščanje. Po drugi strani pa sem morala biti odrasla, da sem lahko bila dober zgled sestrici in da sem bila očetu samohranilcu, iskalcu svoje lastne sreče, v oporo.

Zdaj, ko to pišem, vidim,da mi je bilo to obdobje težko.

Bližal se je konec moje osnovne šole. Odločila sem se,da ne bom šla naprej v šole, da bom šla služit, da bom lahko očetu pomagala zgraditi hišo do konca. A oče tega ni dovolil. Za to sem mu še danes neizmerno hvaležna. Želel je,da pridem do poklica in živim boljše življenje. Želela sem postati učiteljica, a takšnega šolanja se moj oče ni mogel privoščiti, zato sem šla na Srednjo gostinsko in turistično šolo, smer turistični tehnik, saj je bila razpisana štipendija, kar bi naši družini veliko pomenilo. Žal je pa tisto leto nisem dobila. Oče je tik pred zaključkom osnovne šole spoznal vdovo z dvema otrokoma in z njo je načrtoval nov začetek.  V hiši smo preurejali prostore, da bi lahko vsi zaživeli skupaj. Oče je bil evforičen nad novo situacijo. Takrat sem se tudi jaz zaljubila v mojega dolgoletnega fanta.  Očetu sem govorila, da preveč hiti, naj ustavi konje. Oče je bil hud name, češ da mu ne privoščim sreče, da sem ljubosumna. Takrat sva se veliko kregala. Na pomlad tega leta je oče imel v rudniku nesrečo na delu, neki stroj mu je zdrobil levo nogo oz. stopalo.  Ta poškodba mu je še dodatno oteževala življenje. Jaz sem se zelo dobro razumela z mojo novo »mačeho«. Spominjam se,da me je peljala v Staro Gorico v nakupe in mi kot dobra mama svetovala, kaj naj si kupim in kaj mi pristoji. Celo mi je nekaj kupila. To je bilo zame nekaj novega.

A te pravljice je bilo kmalu konec.

najstništvo

3.del

Očetove sanje so se ponovno razblinile. Njegova nova družina ni zaživela.Oče je začel piti in je tako prihajal vinjen domov. Veliko sva se kregala. Pričel me je tepsti, kar do sedaj nikoli  ni počel.  Nama ni dajal več denarja za hrano. Na srečo sem tisto poletje delala v sosednji restavraciji, da bi malo zaslužila za svoje dekliške potrebe. Razumela sem, da je z njim nekaj hudo narobe, a nisem vedela kaj. Na njegov 36. rojstni dan, t.j. 10. avgusta  1983,  je k nam prišla policija in ga odpeljala. Dva dni sva bili s sestro popolnoma sami, jaz stara 15 let in ona 12. Po dveh dneh sem pa vendarle šla  na policijo povprašat, kaj je z njim. Odgovorili so mi, da so ga odpeljali v Idrijo, v psihiatrično bolnišnico. Še isti dan sva s sestro sedli na avtobus in se odpeljali tja. Zvedela sem,da je oče bolehal za shizofrenijo in da najbrž ne bo nikoli več ozdravel. To je bila velika preizkušnja zame, saj nisem vedela kako naprej. Predvidevala sem, da bodo naju razposlali vsako k svoji mami, da mojega šolanja ne bo kot sem si ga zamislila, da bom morala zapustiti svojega fanta, ki mi je takrat pomenil ves svet. Kot, da ni bilo že dovolj hudega, je oče zbolel za pljučnico in so ga iz Idrije prepeljali na zdravljenje v Ljubljano.  Seveda sem ga šla obiskat. Sama. Ker pa sem imela prijatelja v Ljubljani, zdaj mu ne rečem več tako, sem prespala pri njemu.  Ko vsaj ne bi! Cel dan sem porabila, da sem očeta našla v bolnici. Doživela grozen prizor. Oče je bil bolan zaprt v kletki. Kot kaka žival! Na bruhanje mi je šlo. Na koncu me je čakalo še hudo neprijetno presenečenje pri prijatelju. Spala sem v njegovi sobi v postelji ob njegovi postelji. Še dandanes se sprašujem in ne razumem, kakšen signal sem mu dala, le kakšnega sem lahko po tistem grozljivem prizoru, da me je spolno izkoristil. Vem le to, da sem ponovno uporabila tehniko, ki sem jo že uporabljala pri mačehi.  Telo sem umsko » zapustila«. Naprej ne bom več razlagala. Samo mislite si lahko kako sem se počutila osamljeno, zapuščeno, prevarano, izgubljeno.

Po skoraj enem tednu pa je vendarle prišla socialna delavka do naju in naju preselila k njej domov, dokler se stvari niso rešile.  Sestro so dali v rejo  družini, ki je bila v bistvu naše daljnje sorodstvo. Dobro rejništvo. Mene pa so ponovno dali v rejo k teti Lizi. Prišel je september in tako šola. Šla sem v Izolo. V internat. Bila sem zmedena, osamljena. Vse mi je bilo težko, saj je bila moja prihodnost tako  nedorečena, nesigurna. Po treh mesecih v Izoli me je socialna služba prešolala v Ljubljano in me naselila k moji babici –noni, mami moje mame.  Oče se je kmalu ozdravil toliko, da je lahko ponovno pričel hoditi v službo in je prišel domov.  S sestro sva se tudi vrnili domov. Zelo vesela sem bila, da se je to zgodilo, saj se mi je življenje nekako ustalilo in umirilo. Žal ne za dolgo. Sestra  ni mogla  zdržati tega življenja, sama cele dneve in gospodinjstvo, saj mene ni bilo med tednom doma in zato se je odločila, da pobegne k svoji mami na Švedsko. S pomočjo bake ji je to uspelo. Vem, da sem bila besna nanjo. Po vsem kar sva pretrpeli tisto poletje, sem težko sprejela njeno odločitev.  Oče se je potem odločil, da se tudi on vrne na Švedsko, da proda hišo in začne znova. Jaz naj bi ostala v Sloveniji, da končam šolanje in nato naj bi se tudi jaz vrnila na Švedsko. Hišo je prodal, a ne celo, eno nedokončano stanovanje je pustil zame za vsak slučaj in  odšel. Jaz pa sem se ponovno vrnila v rejo k teti Lizi in med tednom bivala pri noni v Ljubljani. Ta tri leta so bila v bistvu prav lepa leta. S fantom sem se zelo lepo razumela. Pravzaprav mi je bil dober razlog, da sem se v šoli potrudila in da sem vzljubila življenje. 

Življenje pri noni je bilo urejeno in umirjeno. Nona je živela s svojim drugim možem z bogato zgodovino iz 2. Svetovne vojne in zaveden komunist. Nona se je vsa ta štiri leta trudila, da bi vzpostavila boljši stik z mojo mamo. A moja mama ni bila pripravljena. Včasih sem zaradi noninega posredovanja zasovražila tako mamo kot njo. Čeprav je moja draga nonica, ki jo imam neizmerno rada,  želela samo, da bi imela mamo. Nešteto noči sem prejokala, da sem mami pisala pisma in razglednice in kaj jaz vem kaj vse, a nikoli nisem dobila odziva.

Med poletnimi in zimskimi počitnicami sem hodila delat, da sem si zaslužila za preživetje, saj sem svoje rejništvo oz. stanovanje morala plačevati sama. Zdaj, ko to pišem, se pravzaprav sprašujem, kje je bila socialna služba? Res, da sem imela socialno štipendijo, ki je zadovoljevala le stroške bivanja pri noni, ne pa tudi pri teti Lizi, kaj šele za učbenike, obleke in podobno. Ne oče, ne mama mi nista pošiljala denar. A kot že rečeno mi ni bilo hudega, samo da sem imela svojega fanta.

najstništvo

4.del

Maja 1987 pa je moral  moj fant  služit vojaški rok. Vsak trenutek, ki sva ga lahko izkoristila, sva bila skupaj. Žal pa eno noč predolgo. Tisto soboto v marcu, ko se ura prestavi  naprej, sva s fantom celo noč presedela na »čolji«, t.j. tnalu pod ganjkom in sem zato prišla v ranih jutranjih urah domov, mislim domov v hišo. Teta Liza je »znorela«, češ kaj pa bodo ljudje rekli, da se vlačim takole ponoči naokrog, da ona tega ne bo prenašala in naj se odselim od hiše. OK, toda kam pa naj grem?! Šolo sem pravkar zaključevala, manjkalo je še tri mesece do konca. Službe nisem imela, da bi si lahko najela kakšno stanovanje ali kaj podobnega. Stanovanje, ki mi ga je oče pustil, pa ni bilo vseljivo. Moj fant je živel pri svoji stari mami, vdovi. Zakaj ne bom razlagala, tako je pač bilo. Lahko le omenim, da je imel še tri brate in je najbrž lažje živel pri njej kot pa v majhnem stanovanju s svojimi starši in brati. Dogovoril se je z njo, da se preselim k njima, dokler ne pride nazaj od vojakov, ko bova lahko najin stanovanjski problem rešila kako drugače. Lahko si mislite kako ponižno sem se preselila k njima. Že stotič se selim, ne dobesedno, ampak najbrž se da razumeti, da že prevečkrat. Dokler je bil doma je bilo pravljično do dneva, ko je moral na Kosovo. Služenje vojaškega roka je bila huda preizkušnja tako za fante kot za nas dekleta. Še danes začutim tisto bridko bolečino, ki sem jo čutila ob slovesu na ljubljanski železniški postaji. Junija je bilo konec srednješolskega življenja. S sošolci, s katerimi sem preživela nepozabna štiri leta, smo se poslovili. Treba je bilo drugim življenjskim obveznostim in  ciljem naproti.

Devetega julija 1987 sem pričela svoj prvi dan do penzije, kot jaz pravim temu dnevu. Delala sem v hotelu kot natakarica. Tako sem pričela svojo kariero, takrat sem bila izredno razočarana, a danes izredno hvaležna za to izkušnjo. Mogoče ne zaradi tistega kar se je posredno zgodilo z mojim fantom, ampak zaradi izkušenj in poznanstev, ki sem jih tam pridobila.  To podrobnost moram še razložiti. Torej moj fant je bil doma iz vasi oddaljen 4 km od mojega delovnega mesta. V tistih časih pa  je bilo veliko turistov v naših koncih in smo le redko končali službo po urniku. Tako, da sem se velikokrat sredi noči  vračala s kolesom domov. Ker je taka » vožnja« domov včasih bila prenaporna in nevarna, sem nekajkrat prespala pri prijateljici v Bovcu. Občasno pa smo šle s prijateljicami zvečer ven na ples oz. na pijačo. Moji sodelavki, ki nista bili iz naših koncev, sta dobili sobo v nekakšnem podjetniškem samskem domu in sem tudi kakšno noč prespala pri njiju. Moj fant je očitno bil pri vojakih vzoren in priden, zato je avgusta, sredi najhujše turistične sezone prišel domov na nagradni dopust. Tako sem ga bila vesela,da sem v hotelu spustila cel set krožnikov na tla od veselja, ko me je prišel obiskat. Ko pa sem po službi prišla domov, sem razumela,da je nekaj narobe. Mislila sem si, da ga moti, ker sem imela namen septembra iti na Švedsko na počitnice, kot sem to  počela že odkar se je pač oče odselil nazaj. Zaradi še neke druge neprijetne izkušnje z njegovo teto, sem se že prej nekako odločila, da se bom preselila k mojima sodelavkama, dokler ne pride fant od vojakov. Najbrž ga je tudi to motilo. Fant je bil zmeden. Zgleda, da se je zgodilo preveč stvari. Glede na mojo odločitev glede selitve, sem ga prosila, naj mi piše, saj bi on moral v prekomando v času, ko bi jaz bila na Švedskem in bi jaz tako ne mogla imeti njegovega novega naslova. In res šla sem na Švedsko, ampak ko sem se vrnila, ni bilo ne njegove pošte, niti me niso njegovi več pozdravljali. Potrpežljivo sem počakala še en mesec. Nič. Takrat pa… Ja, zdaj pride pa tisto poglavje, ki bi ga v življenju zradirala, pa ga ne morem. Takrat se mi je sesul svet. Vse mi je bilo ravno. Izgubila sem vero v še tisto dobro, kar sem v življenju imela. V mojo ljubezen. Takrat sem hodila na vse plese, vse žure. Resda nisem pila ali se drogirala, kaj takega mi ni nikoli prišlo na misel, ampak povsod me je bilo dovolj. In spoznala sem nekega  velikega, močnega fanta in sem se »zaljubila«. Hodila sem z njim na randije, plese, pice, izlete in še kaj. Pomagal mi je, da sem pričela z načrti, da si uredim svoje stanovanje.  Ampak... saj ste vedeli, da bo prišlo do tega, kajne?  Ob prvem in edinem in še zaščitenem spolnem odnosu sem zanosila. Ta otrok ni bil zaželjen. In ker je ta fant ves čas vedel, da sem imela še vedno rada svojega prvega fanta nikakor ni pristal, da bi tega otroka rodila. Sama pa tudi nisem imela dovolj poguma, da bi ga donosila, sama vzredila, vzgojila…Zato me je peljal v bolnišnico na splav. Ko sem se zbudila iz narkoze in predvsem šoka, sem najprej izgovorila ime svojega prvega fanta. Tako sva oba razumela, da za naju ni nikakršne prihodnosti. Takrat sem tudi jaz razumela, da sem se "zaljubila" v njegovo velikost in moč, ker sem se čutila zaščitena. Zaščitena?! Torej življenje je šlo naprej, jaz sem vmes dobila službo bolj primerno moji izobrazbi in znanju, živela sem s svojima sodelavkama, ena se je pravzaprav kmalu odselila. Moj prvi fant je vmes prišel iz vojske domov, pa sva spet postala par. A ne navaden par, pač pa par, ki se je skrival. Po nekaj mesecih se mi je to zazdelo neumno in sem mu dala pogoj:»Če se pri petnajstih letih nisem skrivala, se tudi pri dvajsetih nimam namena. Zato- ali sva par ali pa nisva. Odloči se. Samo en pogoj imam. Preselila se bova v svoje stanovanje in ne k stari mami«. Dala sem mu en teden časa, da premisli, sama pa sem šla s prijateljico na morje.

In tu se konča ta zgodba. Fant se je odločil za življenje pri stari mami.

otroštvo

Rodila se je majhna deklica moškemu poln velikih sanj in načrtov ter mladi še prestrašeni mamici. Oba tujca v veliki novi državi. Oba neuka sta spočela otroka. Pa da začnem od začetka. Torej oče je pri svojih 18ih letih zbežal iz Slovenije ter pristal kot potrebna delovna sila na Švedskem. Ko si je nekako uredil življenje, si je želel ustvariti svojo družino. Željo je imel, da bi se poročil s Slovenko in dal oglas v neko slovensko revijo. Na oglas se je odzvala moja mama. Komaj osemnajstletna se je podala na Švedsko svojemu neznanemu ženinu naproti. Takoj sta se poročila in mama je kmalu zanosila.

 Otrok, torej jaz, je bil prevelika preizkušnja za oba, zato sta že prav kmalu začela razmišljati o ločitvi. Stara poldrugo leto sem po sili razmer pristala v samostanu v varstvu. Oče  je imel dobrega odvetnika in je zato dobil skrbništvo zame, a ostal je brez strehe nad glavo. Tako sem med tednom  živela v samostanu, med vikendi pa z očetom pri eni slovenski družini. Te družine se spominjam, samostana pa ne. Menda sem bila pri mnogih varuškah. Ena med njimi je bila špansko govoreča in naj bi, po pripovedovanju svojega očeta, jaz najprej govorila špansko. Žal danes ne znam špansko. Škoda!

Kmalu je oče spoznal svojo drugo ženo, ki je bila Srbinja.  Pri svojih treh letih sem dobila polsestrico J. Še prav dobro se spominjam dneva, ko so jo prinesli domov. Prav bala sem se je. Takrat pa se je začelo moje ne preveč lepo otroštvo. Moj oče je bil velik sanjač, zato je velikokrat menjal službo in mi z njimi domove. Mačeha je najbrž vse to težko prenašala, zato se je velikokrat znesla nad mano v fizični obliki. Torej sem bila mnogokrat tepena. Iz  majhnega švedskega mesteca smo se preselili v veliki Stockholm.   S sestrico sva po nekaj mesecev preživele v Beogradu, v Srbiji pri baki, mačehini materi. To so bili zame lepi časi. Mačeha je zanosila še drugič, in dobila sem še polbratca. Kmalu smo se po njegovem rojstvu preselili v Bovec, kjer naj bi jaz začela hoditi v šolo. Začela sem šolo, slovenskega jezika  nisem znala, zato mi je bilo precej neprijetno v šoli. V tem času se je v Bovcu zgodil potres.  Kmalu so me preselili k moji prababici, rekli smo ji mati, saj je moj oče moral odslužiti še vojaški rok. Mačeha se je s sestrico in bratcem vrnila nazaj na Švedsko. Pri materi mi je bilo zelo, zelo lepo.

Končala sem prvi razred. Ko bi morala pričeti drugega, so me preselili k moji babici,  noni. Tu mi ni bilo lepo. Povedati moram, da je moj oče bil nezakonski sin. V njegovih časih je bilo to sila neprijetno. Večinoma je živel pri svoji babici (materi) in dedku (oča). Seveda se je večkrat vračal k svoji mami in očimu ter svoji polsestri in polbratu. Vedno sem imela občutek, da se nas je nona bala ljubiti. Sram jo je bilo. Torej po mnogih prigodah in nezgodah o katerih bom govorila v prihodnjih poglavjih v Bovcu je bil čas za ponovno selitev, tokrat je prišel čas tudi zame, da se vrnem nazaj na Švedsko. V tem času sem pozabila oba jezika švedskega in srbskega. Torej ob vrnitvi sem se morala ponovno naučiti oba jezika. Stara sem bila 8 let in pol. V tem času me je začela moja mačeha spolno zlorabljati, pod pretvezo, da me bo naučila kako ravnati z moškimi. Pri osmih letih!!! O tem ne želim na veliko razpredati, le še toliko povem,da sem pri tem razvila sposobnost »zapuščanja« telesa. Kar pomeni moje telo je bilo tam, ampak moj um ne. Torej je lahko počela z mojim telesom, kar je hotela, jaz se tega nisem zavedala. Moram omeniti, da sem v tem času zamenjala, kar nekaj šol, zaradi regionalne pripadnosti. V enem letu sem zamenjala kar tri šole, če ne upoštevam sobotne » jugoslovanske« šole. Grki, Turki in Jugoslovani smo lahko na švedskem imeli pouk ob sobotah v naših maternih jezikih, v mojem primeru v srbohrvaškem jeziku. V istem času sem spoznala mojo mamo in takrat so se začeli moji prvi obiski pri njej. Mama se je do takrat poročila z zelo prijaznim in dobrim človekom. Najprej sem začela hoditi k njej ob vikendih, kasneje še na počitnice. Kmalu sem se odločila, da se umaknem od očetove družine k mami, kjer bi imela več miru. Vsaj tepena ne bi bila. In res pri svojih desetih letih sem se preselila k mami, začela v šolo ter hodila k očetu na obisk med počitnicami in vikendi. Pri mami sem dobila vse, ampak prav vse, kar sem si poželela, mogoče ne takoj, ko sem rekla, ampak mama bi storila vse, da bi mojo želeno reč dobila čim prej. Ta luksuz pa me je začel kmalu dušiti. Namreč mama je vlagala vse vame, nase in za stanovanje pa nič. In to meni ni šlo. Poleg tega sem hodila v bližnjo šolo, kjer sem imela strašno nasilne sošolce. Osebno nisem imela kakšnih hujših težav. Najbrž so me pustili na miru, ker sem bila tak preplašen deklič. Nekaj let, po moji preselitvi sem v časopisu prebrala, kako so moji sošolci pretepli našega, sicer starejšega učitelja, do smrti. Mama je tudi zanosila, zato se je moje nelagodje še povečalo. Želela sem se vrniti k očetu. A na Švedskem ne gre to tako enostavno. Ko se otrok na hitro premišlja, da bi rad zdaj pri enem zdaj pri drugem staršu živel, ga socialne službe dajo na nevtralen teren, t.j. v rejo. Imela sem izredno veliko srečo. V rejo me je vzela družina moje najboljše prijateljice. Bila je to švedsko avstrijska družina s tremi otroki. Tega dela otroštva se tudi zelo rada spominjam. Pri tej družini sem živela pol leta po tem času pa bi se morala vrniti k željenemu staršu, torej k očetu. Oče je imel svojo pekarno, slaščičarno in picerijo.  Že ko smo iz Slovenije preselili nazaj na Švedsko se je oče, tudi sicer po poklicu pek, začel ukvarjati s peko kruha in peciva. Začel je pravzaprav kar v naši domači kuhinji, kmalu je vzel v najem manjšo pekarno in v času, ko sem živela pri mami si je kupil svojo pekarno s picerijo. Oče je zelo veliko delal. In da bi bil bližje svoji pekarni smo se, ne vem kolikokrat  že, preselili iz enega konca Stockholma na drugega. Jaz pa nisem želela več menjati šole, zato sem se vozila eno uro daleč v svojo šolo. V bistvu me je oče, včasih njegovi šoferji, peljal v šolo, ko je razvažal kruh in pecivo po mestu. Takrat je trajalo lahko tudi dve uri.

Socialna služba se je veliko ukvarjala z našo družino, a moj oče, pravzaprav tudi jaz, je to jemal kot pretiravanje. Mačeha me je res veliko tepla, danes sicer razumem njene stiske, a ne odobravam njen način obnašanja. Nekega dne pa se je oče predčasno vrnil iz službe in je videl mačeho kako me davi. Jaz se tega dogodka, hvala Bogu, ne spominjam, spominjam se dovolj drugih, za katere mi oče ni hotel verjeti, da so resnične. Niti ni imel priložnosti,da bi se zavedal kaj vse se je doma dogajalo, saj je bil le redko doma. Mislil pa si je tudi, da sem pač občutljiva, kar v resnici tudi sem, in da sem ljubosumna. Ko pa je le prepoznal resnico, je zapakiral moje obleke, kolo, pisalno mizo in posteljo, me za nekaj dni preselil k moji nekdanji rejniški družini, da bi uredil nekatere stvari. Odločil se je, da me odpelje v Bovec, v svoj rodni kraj. Tako me je v istem letu in mesecu, kot je umrl Tito, moj oče odpeljal v Bovec.

Jokala sem celo pot do Slovenije.